Danes gledam teve in v prvih petih minutah zagledam še en nesmisel, ki mi je dal malo misliti. Neee, ne gre za stupidne ameriške volitve, ampak za te zadeve, ki jih videvamo v filmih in resnično nimajo smisla. Jaaa, saj vem, da tudi to, da je bil Bush izvoljen za predsednika, nima nobenega smisla. To, da je bil pa ponovno izvoljen, pa še manj. Ampak...
Kot npr...zakaj v ameriških filmih ogrnejo deke oz. odeje okoli ljudi, ki so jih ravnokar potegnili iz vode? Mislim, ljudje so mokri. Ena suha dekica čez mokra oblačila jih ne bo ogrela. Naj se slečejo in preoblečejo, potem pa jim navesite cunje gor. In zakaj dobijo dekice tudi tisti, ki so jih ravnokar potegnili iz požara? A jim ni nič vroče?
Zakaj so Američani v hišah vedno obuti v športne copate? Ali so res taki pujsi, da v čevljih hodijo spat? Ali se jim samo dejansko da preobut in si zavezat čevlje, namesto, da bi si nataknili copate?
Zakaj se ne poslovijo, ko končajo pogovor po telefonu? Kako naj človek na drugi strani ve, kdaj je sogovornik povedal vse, kar ima za povedat? Če pa kar prekine. Kaj pa če bi še kdo želel kaj pripomnit?
O tem, da se glavne junakinje filmov zbujajo popolnoma naličene, ne bom zgubljala besed. Zanima pa me, zakaj je vedno po tem, ko ugasnejo luč, v prostoru svetleje?
Saj veste, par se odpravlja spat, dasta si lupčka in ugasneta lučki na omaricah. Po vseh pravilih bi morala bit tema v prostoru, mar ne? No, ni - ponavadi je še svetleje. Zakaj potem sploh ugašata luč?
No, še nekaj jih je, ampak se mi zdajle ne da. Čakajo me še tri grozljivke na teveju pa en z grozo nabit nočni sprehod s psi.
Lepo noč čarovnic :D
petek, 31. oktober 2008
sobota, 25. oktober 2008
Dear Chuck
Chuck Norris je tako kul, da:
1. lahko ustvari ogenj z lupo.
Ponoči!
2. Chuck Norris je umrl pred 5 leti. Matilda še ni zbrala poguma, da mu to pove v obraz.
3.Bog reče: "Naj bo luč!" Chuck Norris:"Reci prosim!"
4. Chuck Norris ne bere knjig. On maltretira knjigo tako dolgo, dokler mu prostovoljno ne pove kaj je v njej.
5.Nekateri ljudje se oblačijo v kostume od
supermana. Superman se oblači v Chucka Norrisa.
6. Galaksije se ne oddaljujejo druga od druge. Oddaljujejo se čim dlje od Chucka Norrisa.
7. Preden gredo pošasti spat pogledajo pod posteljo ali se tam skriva Chuck Norris.
8. Chuck Norris lahko naredi barvne fotografije s čb filmom.
9.Chuck Norris je končal Tetris!
10. Chuck Norris je diamante v cornflaksih. Ostalo ni dovolj hrustljavo.
11. Ko se Chuck Norris v kinu dolgočasi zamenja kanal.
12.
Chuck Norris pozna zadnjo cifro od Pi!
13. Pri nas ni nobene evolucijske teorije. Obstajajo samo bitja, ki jim Chuck Norris dovoli, da živijo.
14. Chuck Norris lahko šteje do neskončnosti.
Celo dvakrat!
15. Chuck Norris se boji samo enega: Chucka Norrisa.
16. V žilah Chucka Norrisa teče magma.
17. Chuck Norris CAN touch MC Hammer.
18.Chuck Norris lahko naredi čebulo jokat!
19. Chuck Norris je tak kul, da ovce pred spanjem njega štejejo.
20. Chuck Norris je tak kul, da se igra igro senc v temi.
21. Chuck Norris je doživel erekcijo na prehodu za pešce. Ni bilo preživelih.
22. Chuck Norris je tak kul, da je sam prišel na svet iz maternice.
23. Chuck Norris lahko v Burgerkingu naroči BIg Macka in ga tudi dobi.
24. Chuck Norris je nekoč igral rusko ruleto s polnimi naboji. In zmagal.
25. Ko vprašaš Chucka Norrisa kolko je ura ti odgovori: še dve sekundi. Preden vprašaš kaj naj bi to pomenilo te Chuck Norris z roundkickom že spravi na tla.
26. Chuck Norris je nekoč v eni uri pojedel dva odojka. Prvih 45 minut je seksal z natakarco.
27. Kitajski zid se je originalno zgradil, da prepreči vpade Chucka Norrisa.
28. Chuck Norris v vesolju ne rabi kisika. Kisik potrebuje Chucka Norrisa.
29. Chuck Norris je izumil vse barve. Razen roza. Ta je od Brada Pitta.
30. Chuck Norris se ne smeji svojim vicem. Za to skrbi njegov brezplačni Service-Crew.
1. lahko ustvari ogenj z lupo.
Ponoči!
2. Chuck Norris je umrl pred 5 leti. Matilda še ni zbrala poguma, da mu to pove v obraz.
3.Bog reče: "Naj bo luč!" Chuck Norris:"Reci prosim!"
4. Chuck Norris ne bere knjig. On maltretira knjigo tako dolgo, dokler mu prostovoljno ne pove kaj je v njej.
5.Nekateri ljudje se oblačijo v kostume od
supermana. Superman se oblači v Chucka Norrisa.
6. Galaksije se ne oddaljujejo druga od druge. Oddaljujejo se čim dlje od Chucka Norrisa.
7. Preden gredo pošasti spat pogledajo pod posteljo ali se tam skriva Chuck Norris.
8. Chuck Norris lahko naredi barvne fotografije s čb filmom.
9.Chuck Norris je končal Tetris!
10. Chuck Norris je diamante v cornflaksih. Ostalo ni dovolj hrustljavo.
11. Ko se Chuck Norris v kinu dolgočasi zamenja kanal.
12.
Chuck Norris pozna zadnjo cifro od Pi!
13. Pri nas ni nobene evolucijske teorije. Obstajajo samo bitja, ki jim Chuck Norris dovoli, da živijo.
14. Chuck Norris lahko šteje do neskončnosti.
Celo dvakrat!
15. Chuck Norris se boji samo enega: Chucka Norrisa.
16. V žilah Chucka Norrisa teče magma.
17. Chuck Norris CAN touch MC Hammer.
18.Chuck Norris lahko naredi čebulo jokat!
19. Chuck Norris je tak kul, da ovce pred spanjem njega štejejo.
20. Chuck Norris je tak kul, da se igra igro senc v temi.
21. Chuck Norris je doživel erekcijo na prehodu za pešce. Ni bilo preživelih.
22. Chuck Norris je tak kul, da je sam prišel na svet iz maternice.
23. Chuck Norris lahko v Burgerkingu naroči BIg Macka in ga tudi dobi.
24. Chuck Norris je nekoč igral rusko ruleto s polnimi naboji. In zmagal.
25. Ko vprašaš Chucka Norrisa kolko je ura ti odgovori: še dve sekundi. Preden vprašaš kaj naj bi to pomenilo te Chuck Norris z roundkickom že spravi na tla.
26. Chuck Norris je nekoč v eni uri pojedel dva odojka. Prvih 45 minut je seksal z natakarco.
27. Kitajski zid se je originalno zgradil, da prepreči vpade Chucka Norrisa.
28. Chuck Norris v vesolju ne rabi kisika. Kisik potrebuje Chucka Norrisa.
29. Chuck Norris je izumil vse barve. Razen roza. Ta je od Brada Pitta.
30. Chuck Norris se ne smeji svojim vicem. Za to skrbi njegov brezplačni Service-Crew.
petek, 24. oktober 2008
trenutno..
Aaaah, končno konec internetnega mrka. Pridem domov, cel teden na faksu in se mislim v miru posvetit eni izmed mojih odvisnosti- internetu. Vzamem si čas, predhodno zlaufam pse, jih porihtam, da so zadovoljni in da bom jaz zadovoljna. No, si privlečem cigarete, sok in pepelnik in mislim začet. Najprej mejle, potem forume, potem msn, vmes pa še vse ostalo. Kliknem in...čakam. Stran ni na voljo brez povezave. Ok, potem pa poveži. Ne poveže. Dobro...poveži še enkrat. Ne poveže. V redu, izvedem standardni postopek, pregledam modem, vse lučke gorijo. Restartam modem, vse lučke še vedno gorijo. Teve crkne, telefon crkne. Fajn. No internet for me today. In kličem siol...bodo prišli zamenjat, potem ko zagrozim. Pride čez tri dni stric in prinese bel modem. Všteka kable in se poslovi. Ok, teve dela, telefon dela. Net? Stran ne dela brez povezave. Poveži. Ne poveže.
Resnično ne vem, kaj Siolu plačujem? Mogoče to, da mi dela družbo po telefonu, kadar jo najmanj rabim? Ko najprej 5 čakam in poslušam, da ni nobenega operaterja na voljo. In ko se mi oglasi in me spet povede skozi vse možne postopke, ki jih reeees že znam na pamet, ne naučijo me nič novega. In ko noben od postopkov ni uspešen, mi pove, naj pokličem računalničarja, ker ''nekaj na računalniku blokira internet''. Ok, kličem računalničarja, stric pride, pobrska po računalniku in mi pove to, kar sama že vem. Požarni zid je ok, antivirus je ok, mrežna kartica je ok. Pa sploh nisem računalničar. Niti Siolov operater. Kličem spet Siol...spet razlagam in spet me začne pošiljat z miško po raznim nadzornih ploščah in omrežnih povezavah, ko ga prekinem in povem, da smo to že vse dali čez. In da je mogoče, ampak mogoooče kaj narobe z novim modemom. Prosim, kaj takega? Z NOVIM modemom od SIOLA? To pa že ne.
Well...guess what- japaje. Nekaj je narobe z modemom.
No, v glavnem, zdaj smo popravili in končno sem lahko spet na netu in delam svoje zadeve.
Faks je bil fajn. Prav paše po dolgem času spet nekaj počet. Nekaj takega, kjer zabijaš čas in zgubljaš denar. In zamujaš 100 priložnosti, ker moraš pač tam sedet. Ampak tako pač je, sem se že sprijaznila.
Dobro, da imam moje bibe sabo, vedno, seveda. Da imam kaj počet, ko nisem na faksu. Da imam razlog, da ne grem na faks.
Bog ve, kdaj se bodo profesorji začeli ukvarjati s svojimi predavanji oz. z načinom, kako podajajo snov. Ker jaz se ne znajdem. Predstavitve na zaslonu šibajo stonauro mimo mene, razlaga gre še hitreje, kar pa sicer ne bi bil noben problem, če bi v razlagi zasledila kaj, kar ima vsaj malo smisla. Brez repa in glave. In po treh urah poslušanja tega amaterstva in nakladanja v 3 pm, se odpravim v avlo, da si vzamem nekaj za pit...zgolj iz dolgčasa. Pa še tega ni. Tri dni, avtomat prazen. Mislim- resno? Da ne omenjam urnikov, ki se žal ne spreminjajo dnevno, ampak očitno na nekaj ur. Torej: naloga študenta je, da sedi pred računalnikom 24/7 in gleda, za koliko ur se mu bo prestavilo predavanje. Ali pa za koliko dni. Vmes seveda lahko brezupno dolgo časa brska po spletnih straneh fakultete v upanju, da je profesor res dal na stran gradivo, ki si ga na žalost moral poslušat na predavanju, ampak ti od njega ni nič ostalo v glavi.
Ja, bit študent je naporna. Če pa imaš za edinega razpoložljivega operaterja samo Siol, je pa še napornejša.
Resnično ne vem, kaj Siolu plačujem? Mogoče to, da mi dela družbo po telefonu, kadar jo najmanj rabim? Ko najprej 5 čakam in poslušam, da ni nobenega operaterja na voljo. In ko se mi oglasi in me spet povede skozi vse možne postopke, ki jih reeees že znam na pamet, ne naučijo me nič novega. In ko noben od postopkov ni uspešen, mi pove, naj pokličem računalničarja, ker ''nekaj na računalniku blokira internet''. Ok, kličem računalničarja, stric pride, pobrska po računalniku in mi pove to, kar sama že vem. Požarni zid je ok, antivirus je ok, mrežna kartica je ok. Pa sploh nisem računalničar. Niti Siolov operater. Kličem spet Siol...spet razlagam in spet me začne pošiljat z miško po raznim nadzornih ploščah in omrežnih povezavah, ko ga prekinem in povem, da smo to že vse dali čez. In da je mogoče, ampak mogoooče kaj narobe z novim modemom. Prosim, kaj takega? Z NOVIM modemom od SIOLA? To pa že ne.
Well...guess what- japaje. Nekaj je narobe z modemom.
No, v glavnem, zdaj smo popravili in končno sem lahko spet na netu in delam svoje zadeve.
Faks je bil fajn. Prav paše po dolgem času spet nekaj počet. Nekaj takega, kjer zabijaš čas in zgubljaš denar. In zamujaš 100 priložnosti, ker moraš pač tam sedet. Ampak tako pač je, sem se že sprijaznila.
Dobro, da imam moje bibe sabo, vedno, seveda. Da imam kaj počet, ko nisem na faksu. Da imam razlog, da ne grem na faks.
Bog ve, kdaj se bodo profesorji začeli ukvarjati s svojimi predavanji oz. z načinom, kako podajajo snov. Ker jaz se ne znajdem. Predstavitve na zaslonu šibajo stonauro mimo mene, razlaga gre še hitreje, kar pa sicer ne bi bil noben problem, če bi v razlagi zasledila kaj, kar ima vsaj malo smisla. Brez repa in glave. In po treh urah poslušanja tega amaterstva in nakladanja v 3 pm, se odpravim v avlo, da si vzamem nekaj za pit...zgolj iz dolgčasa. Pa še tega ni. Tri dni, avtomat prazen. Mislim- resno? Da ne omenjam urnikov, ki se žal ne spreminjajo dnevno, ampak očitno na nekaj ur. Torej: naloga študenta je, da sedi pred računalnikom 24/7 in gleda, za koliko ur se mu bo prestavilo predavanje. Ali pa za koliko dni. Vmes seveda lahko brezupno dolgo časa brska po spletnih straneh fakultete v upanju, da je profesor res dal na stran gradivo, ki si ga na žalost moral poslušat na predavanju, ampak ti od njega ni nič ostalo v glavi.
Ja, bit študent je naporna. Če pa imaš za edinega razpoložljivega operaterja samo Siol, je pa še napornejša.
nedelja, 7. september 2008
dobro jutro :)
No, za marsikoga ni več jutro, zame pa je :)
Ker sem vstala pred pol ure. In je tudi dobro.
Torej: dobro jutro!
Danes je pred mano lenobna nedelja...kjer se bodo elementi učenja prepletali z elementi divjanja zunaj s psi...vmes se bodo vmešali še kosilo, kava, čvek, sprehodi...zaključila pa se bo spet z učenjem. Žal.
Zadnji izpit v torek...in moji pogoji bodo izpolnjeni.
Komaj čakam.
Zadnji tedni so bili naporni. Vsak dan je bil popolnoma nabit in mi ni dovoljeval kaj dosti časa za manevriranje med zadevami, ki jih najraje počnem.
Služba je fajn, psi so fajn, Simon je fajn, faks je fajn, familja je fajn...jaz pa sem malo sesuta.
Zato komaj čakam ta torek...da dam sama sebi mir in se malo umirim.
Da spakiram pse v avto in se odpeljemo nekam in se nadivjamo.
Da se spravim v posteljo ob treh zjutraj in spim do enajstih.
Da si privoščim cel dan delat NIČ in da se ne sekiram zaradi tega.
Da prekličem vse prijatelje, ki sem jih hudo zanemarjala te tedne in se opravičim ter povabim na pjačo, da nadoknadimo vse izgubljene čveke.
Da se s pivom zavlečem na moj hrib, se usedem na havbo avta in gledam mesto in njegove utripajoče luči.
In ne razmišljam-SPLOH.
Dnevi niso več tako vroči. Čas je za mir. No...vsaj nekaj časa za mir je. Ok, mogoče ne za mir...ampak za sprostitev. Po napornem, napornem poletju. Ki ji bilo sicer super in fajn,ampak naporno.
Nič, krompir se ne bo sam olupil in psi si (na srečo) ne bodo sami postregli z obrokom.
Šibam. Samo še do torka. Potem pa se ustavim. Obljubim :D
Dobro jutro!
Ker sem vstala pred pol ure. In je tudi dobro.
Torej: dobro jutro!
Danes je pred mano lenobna nedelja...kjer se bodo elementi učenja prepletali z elementi divjanja zunaj s psi...vmes se bodo vmešali še kosilo, kava, čvek, sprehodi...zaključila pa se bo spet z učenjem. Žal.
Zadnji izpit v torek...in moji pogoji bodo izpolnjeni.
Komaj čakam.
Zadnji tedni so bili naporni. Vsak dan je bil popolnoma nabit in mi ni dovoljeval kaj dosti časa za manevriranje med zadevami, ki jih najraje počnem.
Služba je fajn, psi so fajn, Simon je fajn, faks je fajn, familja je fajn...jaz pa sem malo sesuta.
Zato komaj čakam ta torek...da dam sama sebi mir in se malo umirim.
Da spakiram pse v avto in se odpeljemo nekam in se nadivjamo.
Da se spravim v posteljo ob treh zjutraj in spim do enajstih.
Da si privoščim cel dan delat NIČ in da se ne sekiram zaradi tega.
Da prekličem vse prijatelje, ki sem jih hudo zanemarjala te tedne in se opravičim ter povabim na pjačo, da nadoknadimo vse izgubljene čveke.
Da se s pivom zavlečem na moj hrib, se usedem na havbo avta in gledam mesto in njegove utripajoče luči.
In ne razmišljam-SPLOH.
Dnevi niso več tako vroči. Čas je za mir. No...vsaj nekaj časa za mir je. Ok, mogoče ne za mir...ampak za sprostitev. Po napornem, napornem poletju. Ki ji bilo sicer super in fajn,ampak naporno.
Nič, krompir se ne bo sam olupil in psi si (na srečo) ne bodo sami postregli z obrokom.
Šibam. Samo še do torka. Potem pa se ustavim. Obljubim :D
Dobro jutro!
torek, 1. julij 2008
Sprememba
Dnevno delo, strah te je.
Pozabi bolečino, izjokaj se,
naj notranje sovraštvo gre.
Daj času čas. Pred tabo so posebni dnevi,
stvari najboljše, stvari nove,
odženi proč notranje neusmiljene glasove.
Resnično; kar je bilo, je bilo,
naj preteklost gre, osvobodi se je.
Odpri oči, resnično glej,
podiraj ovire, osvobodi duha,
zbudi se v potrebe sveta,
dobroto širi, nesebičnost,
ljubezen, upanje in radost.
Glej kvišku, boš videl vse,
naj duh tvoj objame mlade in stare.
Vzemi si čas, bodi neustrašen,
roko podaj, deli, dajaj,
resnično imej rad...
resnično...
poslušaj.
Pozabi bolečino, izjokaj se,
naj notranje sovraštvo gre.
Daj času čas. Pred tabo so posebni dnevi,
stvari najboljše, stvari nove,
odženi proč notranje neusmiljene glasove.
Resnično; kar je bilo, je bilo,
naj preteklost gre, osvobodi se je.
Odpri oči, resnično glej,
podiraj ovire, osvobodi duha,
zbudi se v potrebe sveta,
dobroto širi, nesebičnost,
ljubezen, upanje in radost.
Glej kvišku, boš videl vse,
naj duh tvoj objame mlade in stare.
Vzemi si čas, bodi neustrašen,
roko podaj, deli, dajaj,
resnično imej rad...
resnično...
poslušaj.
torek, 24. junij 2008
Vroče...in toplo :)
Povem vam...tale vročina ubija...ko se potepaš okoli in spoznavaš nove kraje oz.gledaš nove kraje in uživaš z novimi ljudmi, včasih pozabiš na vročino...ker je toliko novega in toliko lepega, da te preprosto ne gane.
Ampak, ko dobiš priložnost, da malo zajameš sapo, te šokirajo temperature.
Ne maram poletja. No, ne da ga ne maram, samo ne maram vročine. Pravzaprav sovražim vročino!
Nič ne rečem na nekaj stopinj preko 20, ampak preko 30?! A je to sploh še normalno?
Ko prilezejo temperature do te točke, je mojega potrpljenja konec! Resnično.
Ven ne moreš, ker je asvalt vroč. Na travi ne moreš ležat, ker sonce žge in te opeče v dveh minutah, da ne omenjam, da niti brat ne moreš, ker se bele strani knjige čisto preveč bleščijo in ni očal na svetu, ki bi omilile ta lesk!
Na sprehod ne moreš, ker vsaka aktivnost še dodatno segreje telo, telo pa se trudi ohlajat in čeprav tega ne more storit, vseeno željno pričakuje kako sapico, ki bi mu malo pomagala.
Pa je ni. Ker je poletje...in zato nisem tako zelo navdušena nad njim.
Pogrešam dneve, ko si greš lahko normalno v kratki majci ven in ne doživiš toplotnega udara, ko greš po mleko do trgovine.
Pogrešam dneve, ko ti na kraj pameti ne pade, da bi prižgal klimo v avtu in ko dejansko uživaš v tem, da niti oken ni potrebno odpret med vožjo.
Pogrešam dneve, ko se začne mračit pred pol deseto in je ob desetih že prijetno sveže...
Še bolj pa pogrešam dneve, ko bela odeja prekriva vse okoli tebe. In je vse tiho...in spokojno.
Ko primeš sneg v roke in čutiš, kako se topi in kako kaplja. Ko imaš roke cele premražene in šibneš v hišo, da bi se malo pogrel. In kako zaščemi, ko jih daš pod toplo vodo...
Ko imaš lahko na sebi bundo ali jakno in ko dihaš, ti grejo oblački iz ust...
Pogrešam zimo....
Ampak, ko dobiš priložnost, da malo zajameš sapo, te šokirajo temperature.
Ne maram poletja. No, ne da ga ne maram, samo ne maram vročine. Pravzaprav sovražim vročino!
Nič ne rečem na nekaj stopinj preko 20, ampak preko 30?! A je to sploh še normalno?
Ko prilezejo temperature do te točke, je mojega potrpljenja konec! Resnično.
Ven ne moreš, ker je asvalt vroč. Na travi ne moreš ležat, ker sonce žge in te opeče v dveh minutah, da ne omenjam, da niti brat ne moreš, ker se bele strani knjige čisto preveč bleščijo in ni očal na svetu, ki bi omilile ta lesk!
Na sprehod ne moreš, ker vsaka aktivnost še dodatno segreje telo, telo pa se trudi ohlajat in čeprav tega ne more storit, vseeno željno pričakuje kako sapico, ki bi mu malo pomagala.
Pa je ni. Ker je poletje...in zato nisem tako zelo navdušena nad njim.
Pogrešam dneve, ko si greš lahko normalno v kratki majci ven in ne doživiš toplotnega udara, ko greš po mleko do trgovine.
Pogrešam dneve, ko ti na kraj pameti ne pade, da bi prižgal klimo v avtu in ko dejansko uživaš v tem, da niti oken ni potrebno odpret med vožjo.
Pogrešam dneve, ko se začne mračit pred pol deseto in je ob desetih že prijetno sveže...
Še bolj pa pogrešam dneve, ko bela odeja prekriva vse okoli tebe. In je vse tiho...in spokojno.
Ko primeš sneg v roke in čutiš, kako se topi in kako kaplja. Ko imaš roke cele premražene in šibneš v hišo, da bi se malo pogrel. In kako zaščemi, ko jih daš pod toplo vodo...
Ko imaš lahko na sebi bundo ali jakno in ko dihaš, ti grejo oblački iz ust...
Pogrešam zimo....
četrtek, 19. junij 2008
Kakšen človek moraš biti? :)
Srečen je dan, ko ugotoviš, da si se odločil prav.
Srečen je dan, ko se ti k tebi primaje pijana oseba, ki ti bluzi v tri krasne o sebi, tebi pa gre po glavi samo melodija pesmi: Sun is shining,wheather is sweet, yeah...
Srečen je dan, ko vidiš, da te ljudje ne motijo več in še bolj srečen je, ko se zaveš, da je žalostno.
Ko pomisliš, kako malo se ljudje cenijo, in kako sploh ne pomislijo, da bi ohranili košček dostojanstva, ko bruhajo iz sebe pijanske besede in delajo budalo iz sebe.
Srečen si, ker veš, da se tako nizko še nikoli nisi spustil. In da se tudi nikoli ne boš...
Ker veš, da je to skrajno odvratno in da narediš tako več škode kot koristi.
Ker veš, da si zapreš možnosti in da bi tako zbujal pri ljudje pomilovanje in gnus, ne pa razumevanja oz.karkoli že pač pričakuješ. In pomilovanje in gnus sta dve občutji, ki v človeku ostaneta... Ki se pojavljata vsakič, ko pomisli na osebo, ki mu jih je vzbudila. Ampak ne veš...ko se spuščaš v brezzvezne debate, ki nimajo smisla in med tem samega sebe tlačiš v drek in delaš še večjega kretena iz sebe, predvidevam, da se sam sebi zdiš blazno pameten :)
Jok, brate- nisi :)
Pity is what we feel...ljudje brez notranjih meja, ki jim je smisel življenja potrditev drugih. Ki niso sposobni delovat sami in ki se jim zdi, da je svet naperjen proti njim. Ljudje, ki nimajo lastne identitete. Ljudje, ki se te oprimejo in pričakujejo, da boš njihova bergla. Ljudje, ki so oh in sploh, dokler so sposobni igrat in od tebe vlečt, kar potrebujejo. Ljudje, ki jim ustreza življenje v mali čredici, ki jim mora dajat zavetje, varnost in potrditev. Ljudje, ki se jim zdi, da se mora svet ustavit, ko se njim ne da več in ko njim ne paše več. Ljudje, ki se mečejo po trepalnicah, ko se to ne zgodi.
Kakšni ljudje so to?
Žalostni...predvsem žalostni...
Srečen je dan, ko se ti k tebi primaje pijana oseba, ki ti bluzi v tri krasne o sebi, tebi pa gre po glavi samo melodija pesmi: Sun is shining,wheather is sweet, yeah...
Srečen je dan, ko vidiš, da te ljudje ne motijo več in še bolj srečen je, ko se zaveš, da je žalostno.
Ko pomisliš, kako malo se ljudje cenijo, in kako sploh ne pomislijo, da bi ohranili košček dostojanstva, ko bruhajo iz sebe pijanske besede in delajo budalo iz sebe.
Srečen si, ker veš, da se tako nizko še nikoli nisi spustil. In da se tudi nikoli ne boš...
Ker veš, da je to skrajno odvratno in da narediš tako več škode kot koristi.
Ker veš, da si zapreš možnosti in da bi tako zbujal pri ljudje pomilovanje in gnus, ne pa razumevanja oz.karkoli že pač pričakuješ. In pomilovanje in gnus sta dve občutji, ki v človeku ostaneta... Ki se pojavljata vsakič, ko pomisli na osebo, ki mu jih je vzbudila. Ampak ne veš...ko se spuščaš v brezzvezne debate, ki nimajo smisla in med tem samega sebe tlačiš v drek in delaš še večjega kretena iz sebe, predvidevam, da se sam sebi zdiš blazno pameten :)
Jok, brate- nisi :)
Pity is what we feel...ljudje brez notranjih meja, ki jim je smisel življenja potrditev drugih. Ki niso sposobni delovat sami in ki se jim zdi, da je svet naperjen proti njim. Ljudje, ki nimajo lastne identitete. Ljudje, ki se te oprimejo in pričakujejo, da boš njihova bergla. Ljudje, ki so oh in sploh, dokler so sposobni igrat in od tebe vlečt, kar potrebujejo. Ljudje, ki jim ustreza življenje v mali čredici, ki jim mora dajat zavetje, varnost in potrditev. Ljudje, ki se jim zdi, da se mora svet ustavit, ko se njim ne da več in ko njim ne paše več. Ljudje, ki se mečejo po trepalnicah, ko se to ne zgodi.
Kakšni ljudje so to?
Žalostni...predvsem žalostni...
Sem, kar sem...
I am what I am
I am my own special creation
So come take a look
Give me the hook
Or the ovation
It's my world
That I want to have a little pride
My world
And it's not a place I have to hide in
Life's not worth a damn
Till I can say
I am what I am
I am what I am
I don't want praise I don't want pity
I bang my own drum
Some think it's noise I think it's pretty
And so what if I love each sparkle and each bangle
Why not see things from a different angle
Your life is a shame
Till you can shout out I am what I am
I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck
Sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a damn till you can shout out
I am what I am
I am what I am
I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a dam till you can shout out
I am what I am
I am my own special creation
So come take a look
Give me the hook
Or the ovation
It's my world
That I want to have a little pride
My world
And it's not a place I have to hide in
Life's not worth a damn
Till I can say
I am what I am
I am what I am
I don't want praise I don't want pity
I bang my own drum
Some think it's noise I think it's pretty
And so what if I love each sparkle and each bangle
Why not see things from a different angle
Your life is a shame
Till you can shout out I am what I am
I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck
Sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a damn till you can shout out
I am what I am
I am what I am
I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a dam till you can shout out
I am what I am
sreda, 18. junij 2008
burn dem bridges
Končno pomirjena z odločitvijo, da pustim za sabo prejšnje življenje in si privoščim novega, boljšega :D
Ko se stvari končajo...se končajo...nima smisla reševati utopljencev...nima smisla jokati in obujati spominov. Ker ne pomaga. Ker ne pomeni nič.
Kar je bilo, je bilo- naj ostane tam, kjer je- v preteklosti.
Ko odhajam, požigam mostove. Nihče ne more več prit za mano in tudi, če mene slučajno zamika (kar me nikoli ne), da bi šla nazaj, ne morem. Most je požgan in med nami je samo še en velik prepad.
V prepad pa veste, da nima smisla stopat...ker padeš...in se ne pobereš.
Zato je najbolje, da ostanemo vsak na svojem bregu in ne poskušamo prit drug do drugega.
Spomini...ki to niso. Sreča preteklosti...ki to ni. Občutek pripadnosti, ki to ni bil. Občutek varnosti, ki je bil zlagan. In na koncu- čudovit občutek zaupanja, ki ga nikoli pravzaprav ni bilo.
Izdajstvo ne boli več. Niti ne sprošča jeze. Preprosto ne zbuja nobenega občutka in nobenega čustva več.
Nič. Prazno. Vseeno je... Prepozno za opravičila. Prepozno za krpanje lukenj. Prepozno za šivanje ran.
Vse to sem pustila za sabo in ne gane me več. To nisem več jaz in se me ne tiče več.
Nič več me ne povezuje s preteklostjo in neobremenjena delam prve korakce po novem, svežem, sijočem življenju.
Vrgla sem se in letim...
Wish me luck :D
Ko se stvari končajo...se končajo...nima smisla reševati utopljencev...nima smisla jokati in obujati spominov. Ker ne pomaga. Ker ne pomeni nič.
Kar je bilo, je bilo- naj ostane tam, kjer je- v preteklosti.
Ko odhajam, požigam mostove. Nihče ne more več prit za mano in tudi, če mene slučajno zamika (kar me nikoli ne), da bi šla nazaj, ne morem. Most je požgan in med nami je samo še en velik prepad.
V prepad pa veste, da nima smisla stopat...ker padeš...in se ne pobereš.
Zato je najbolje, da ostanemo vsak na svojem bregu in ne poskušamo prit drug do drugega.
Spomini...ki to niso. Sreča preteklosti...ki to ni. Občutek pripadnosti, ki to ni bil. Občutek varnosti, ki je bil zlagan. In na koncu- čudovit občutek zaupanja, ki ga nikoli pravzaprav ni bilo.
Izdajstvo ne boli več. Niti ne sprošča jeze. Preprosto ne zbuja nobenega občutka in nobenega čustva več.
Nič. Prazno. Vseeno je... Prepozno za opravičila. Prepozno za krpanje lukenj. Prepozno za šivanje ran.
Vse to sem pustila za sabo in ne gane me več. To nisem več jaz in se me ne tiče več.
Nič več me ne povezuje s preteklostjo in neobremenjena delam prve korakce po novem, svežem, sijočem življenju.
Vrgla sem se in letim...
Wish me luck :D
sobota, 7. junij 2008
naj le pada...
Zjutraj se zbudiš in še preden odpreš oči, ga začutiš. Začutiš kapljice in slišiš zvok...pada...ena za drugo padajo na tla. Na strehe, na okna, na avte, na travo, na drevesa, na rože...kar padajo in ne nehajo. Zato so ustvarjene...da padajo. In ustvarjajo čudovit zvok, ki ti pove, da je zunaj vse mirno in da vse počiva.ž
Dež...voda...nekaj, kar lahko slišiš, vohaš, čutiš, vidiš.
Vstaneš in odpreš okno. In vidiš. Nebo, ki žari v odtenkih sive in modre. Oblaki se podijo čez nebo in izlivajo vso napetost tega sveta. Tega dneva. In brezbarvne kapljice, ki močijo tla.
Stopiš ven...razpreš roke in pustiš, da padajo nate. Prijeten občutek. Kapljica za kapljico ti moči kožo. Pada na roke, obraz...osvežujoče.
Poživljajoče.
Namesto jutranje kave-jutranji sprehod po rahlem dežju, ki nikamor noče, ampak vseeno pride povsod. Tudi v dušo. Z njim pride mir in harmonija.
Umirjenost.
Čustva se ob dežju umirijo in se pripravijo na prihajajoče izzive. Vonj mokrih dreves in mokre zemlje vzbuja občutek pripadnosti.
In večnosti. Lesketajoče se kapljice na listih, ki igrivo padajo na podrast...-
Veselje.
Igra.
Svežina.
Rada imam dež :)
Po dežju nekaj časa izgleda vse novo...
Novi začetki...to potrebujemo.
Dež...voda...nekaj, kar lahko slišiš, vohaš, čutiš, vidiš.
Vstaneš in odpreš okno. In vidiš. Nebo, ki žari v odtenkih sive in modre. Oblaki se podijo čez nebo in izlivajo vso napetost tega sveta. Tega dneva. In brezbarvne kapljice, ki močijo tla.
Stopiš ven...razpreš roke in pustiš, da padajo nate. Prijeten občutek. Kapljica za kapljico ti moči kožo. Pada na roke, obraz...osvežujoče.
Poživljajoče.
Namesto jutranje kave-jutranji sprehod po rahlem dežju, ki nikamor noče, ampak vseeno pride povsod. Tudi v dušo. Z njim pride mir in harmonija.
Umirjenost.
Čustva se ob dežju umirijo in se pripravijo na prihajajoče izzive. Vonj mokrih dreves in mokre zemlje vzbuja občutek pripadnosti.
In večnosti. Lesketajoče se kapljice na listih, ki igrivo padajo na podrast...-
Veselje.
Igra.
Svežina.
Rada imam dež :)
Po dežju nekaj časa izgleda vse novo...
Novi začetki...to potrebujemo.
ponedeljek, 19. maj 2008
moj vikend
Tale vikend je bil dobrodošla sprememba po čisto predolgem obdobju bednih vikendov.
Že petek je šel v redu,sploh petek zvečer,ko sem ga končno imela sama zase. In kje sem ga preživela? Pred tevejem,seveda.
Ker,če mi daš posteljo,gor dva psa in kaj dobrega na teveju,se lahko prav tako sprostim,kot če bi bila sredi Portoroža,z vodko v roki in se predajala ritmom.
Torej:
Petek zvečer.
Že v službi je bilo fajn,ker so bili okoli mene sami taki ljudje,ob katerih pozabiš na probleme.
Ko sem prišla domov,sem si vzela kakšno urco za tuš,vodo,stanje pod vodo in uživanje.
Potem v pižamo in hop v posteljo pred teve.
Ker imam to srečo(in zavijam z očmi),da mi sobna antena lovi samo RTVSLO1 in RTVSLO2 in pa Kanal A,sem se odločila,da bom ostala pri Kanalu A in s tem povezanim Big Brotherjem.
Ne bom nič rekla-smo preživeli ;)
Za BB-jem ena izmed mojih priljubljenih nadaljevank,ki me spravijo v smeh,včasih pa tudi v razmišljanje-Talenti v belem.
Je bilo tudi fajn :D
Potem svetovni predfinale pred svetovno nadaljevanko,en filmček o...khm...ammm...z zanimivo tematiko,recimo temu,ob katerem sem se nasmejala in narežala do solz in še malo naprej :)
Potem pa moja draga in ljuba Nip/Tuck.
Zakaj ravno draga in ljuba,kdaj drugič ;)
Vmes seveda obvezne pavze in izhodi,za moja najdražja...
In spaaaaanjeeee...
in spaaanjeeee do desetih :)
Aaaah,luksuz :)
V soboto sva bili z Zoro zmenjeni,da šibneva v Ljubljano,po nekih opravkih,to pa je kasneje odpadlo in čeprav sem bila zeo zavzeta za to,da bi vseeno šli malo bluzit po Ljubljani,sva na koncu pristali(in ostali) kar v domačem Celju na kavicah in globokih pogovorih(lol).
Malo se je zavleklo...no...okoli devetih sem bila doma.
Ker me je še malo prej prijela nenormalna želja po kebabu,sem se ustavila še v Lidlu,kjer za 3 eur dobiš kebab,ki si ga sam narediš,je poceni pa še meni se zdi boljši,ker sem kebab gurman in v Sloveniji obstaja samo en kebab place,kjer bom kebab dejansko pojedla in zraven še uživala.
Zato si ga najraje naredim doma sama.
Ahhh...just my luck-lepinj ni bilo nikjer...ne samo,da ni bilo lepinj nikjer,tudi drugih primernih štručk ni bilo nikjer.
Še malo kruzanja po trgovinah,zaradi česar je bila denarnica primerno osušena in košarice so bile polne.
Pivo,čokolade,kokice,tortilje,sirove štručke,...
Shopping my way :D
Prišla domov,z Jakobom sva spila vsak pol piva in se (dobesedno) nažrla kebaba :P
Spaaaaaat :D
Nedelje. Prišel je lubi. Na kosilo. Ki sem ga spet delala jaz. Pa me sploh ni nič motilo :)
Goveja župca,dunajci in v pečici pečen krompir,zraven pa solatka iz paradižnika,čebule in paprike in kumar. Njami.
Po kosilu malo relaksiranja s familijo in štirimi psi.
Lubi je smrčnil na kavču,gledali smo teve,gledali dež zunaj in čvekali in se smejali.
Potem sva z lubijem šibnila v Celje,v trgovinico malo pogledat,kaj bi se še dalo zapravit :D
Ne,saj ne.
Simon je rabil par stvari,pa sva šla.
No...kaj naj rečem...si predstavljate,ane? :D
Danes moram plačat...
fleksi
matching ovratnico
ampule
hrano
oprsnico
....
Oprsnico je dobil Paxx,ker mu je Tara mojstrsko zgrizla prejšnjo in sva bila brez.
Je modre barve in lepo podložena oz.oblazinjena. Ima safety zapiranja,tako,da sva lahko sigurna,da je ne bova kar tako uničila.
Temu se reče DOBER NAKUP :P
Po shopping ekspediciji-domov. Prelupčakt lubija,ki je šel domov in pod tuš.
Po tušu pred teve(jaaa,to je zadnje čase moj vir zabave,poleg psov in trgovine. Sad...I know),gledat Ladota in Jurija...aaaah...can I marry one of you guys? :D
Po tem pa na msn...čvekat z dragima Lauro in Katjo in pa še....
brat knjigo v sobo in pa še...
spat...
danes do desetih :D
Ahhh...happy days coming my way... :D
Že petek je šel v redu,sploh petek zvečer,ko sem ga končno imela sama zase. In kje sem ga preživela? Pred tevejem,seveda.
Ker,če mi daš posteljo,gor dva psa in kaj dobrega na teveju,se lahko prav tako sprostim,kot če bi bila sredi Portoroža,z vodko v roki in se predajala ritmom.
Torej:
Petek zvečer.
Že v službi je bilo fajn,ker so bili okoli mene sami taki ljudje,ob katerih pozabiš na probleme.
Ko sem prišla domov,sem si vzela kakšno urco za tuš,vodo,stanje pod vodo in uživanje.
Potem v pižamo in hop v posteljo pred teve.
Ker imam to srečo(in zavijam z očmi),da mi sobna antena lovi samo RTVSLO1 in RTVSLO2 in pa Kanal A,sem se odločila,da bom ostala pri Kanalu A in s tem povezanim Big Brotherjem.
Ne bom nič rekla-smo preživeli ;)
Za BB-jem ena izmed mojih priljubljenih nadaljevank,ki me spravijo v smeh,včasih pa tudi v razmišljanje-Talenti v belem.
Je bilo tudi fajn :D
Potem svetovni predfinale pred svetovno nadaljevanko,en filmček o...khm...ammm...z zanimivo tematiko,recimo temu,ob katerem sem se nasmejala in narežala do solz in še malo naprej :)
Potem pa moja draga in ljuba Nip/Tuck.
Zakaj ravno draga in ljuba,kdaj drugič ;)
Vmes seveda obvezne pavze in izhodi,za moja najdražja...
In spaaaaanjeeee...
in spaaanjeeee do desetih :)
Aaaah,luksuz :)
V soboto sva bili z Zoro zmenjeni,da šibneva v Ljubljano,po nekih opravkih,to pa je kasneje odpadlo in čeprav sem bila zeo zavzeta za to,da bi vseeno šli malo bluzit po Ljubljani,sva na koncu pristali(in ostali) kar v domačem Celju na kavicah in globokih pogovorih(lol).
Malo se je zavleklo...no...okoli devetih sem bila doma.
Ker me je še malo prej prijela nenormalna želja po kebabu,sem se ustavila še v Lidlu,kjer za 3 eur dobiš kebab,ki si ga sam narediš,je poceni pa še meni se zdi boljši,ker sem kebab gurman in v Sloveniji obstaja samo en kebab place,kjer bom kebab dejansko pojedla in zraven še uživala.
Zato si ga najraje naredim doma sama.
Ahhh...just my luck-lepinj ni bilo nikjer...ne samo,da ni bilo lepinj nikjer,tudi drugih primernih štručk ni bilo nikjer.
Še malo kruzanja po trgovinah,zaradi česar je bila denarnica primerno osušena in košarice so bile polne.
Pivo,čokolade,kokice,tortilje,sirove štručke,...
Shopping my way :D
Prišla domov,z Jakobom sva spila vsak pol piva in se (dobesedno) nažrla kebaba :P
Spaaaaaat :D
Nedelje. Prišel je lubi. Na kosilo. Ki sem ga spet delala jaz. Pa me sploh ni nič motilo :)
Goveja župca,dunajci in v pečici pečen krompir,zraven pa solatka iz paradižnika,čebule in paprike in kumar. Njami.
Po kosilu malo relaksiranja s familijo in štirimi psi.
Lubi je smrčnil na kavču,gledali smo teve,gledali dež zunaj in čvekali in se smejali.
Potem sva z lubijem šibnila v Celje,v trgovinico malo pogledat,kaj bi se še dalo zapravit :D
Ne,saj ne.
Simon je rabil par stvari,pa sva šla.
No...kaj naj rečem...si predstavljate,ane? :D
Danes moram plačat...
fleksi
matching ovratnico
ampule
hrano
oprsnico
....
Oprsnico je dobil Paxx,ker mu je Tara mojstrsko zgrizla prejšnjo in sva bila brez.
Je modre barve in lepo podložena oz.oblazinjena. Ima safety zapiranja,tako,da sva lahko sigurna,da je ne bova kar tako uničila.
Temu se reče DOBER NAKUP :P
Po shopping ekspediciji-domov. Prelupčakt lubija,ki je šel domov in pod tuš.
Po tušu pred teve(jaaa,to je zadnje čase moj vir zabave,poleg psov in trgovine. Sad...I know),gledat Ladota in Jurija...aaaah...can I marry one of you guys? :D
Po tem pa na msn...čvekat z dragima Lauro in Katjo in pa še....
brat knjigo v sobo in pa še...
spat...
danes do desetih :D
Ahhh...happy days coming my way... :D
sobota, 29. marec 2008
kar bi lahko bilo....
I had friends against the war
By things they did so well yesterday
They lived their lives without fortune or thrill
With nothing very much to say
Always standing in the same old lines
Moving sideways to the march of time
What might have been
What might have been
A portrait of my life
No fool would say
You live today
Without a will to survive
Cornered now, what can I do
I'm trapped by what might have been
The great big "if" that hangs around my neck
Has played its part in all my dreams
Always making the bad seem worse
Living my life reversed
What might have been
What might have been
A portrait of my life
No fool would say
You live today
Without a will to survive
I know the call that I can't seem to move
Without a little fall from grace
But now I know when I'm down in this mood
It's only me that I have to face
What might have been, yeah
What might have been
What might have been
Always standing in the same old lines
Moving sideways to the march of time
By things they did so well yesterday
They lived their lives without fortune or thrill
With nothing very much to say
Always standing in the same old lines
Moving sideways to the march of time
What might have been
What might have been
A portrait of my life
No fool would say
You live today
Without a will to survive
Cornered now, what can I do
I'm trapped by what might have been
The great big "if" that hangs around my neck
Has played its part in all my dreams
Always making the bad seem worse
Living my life reversed
What might have been
What might have been
A portrait of my life
No fool would say
You live today
Without a will to survive
I know the call that I can't seem to move
Without a little fall from grace
But now I know when I'm down in this mood
It's only me that I have to face
What might have been, yeah
What might have been
What might have been
Always standing in the same old lines
Moving sideways to the march of time
ponedeljek, 17. marec 2008
petek, 14. marec 2008
katero je moje mesto :)
You Belong in New York City |
 You're the energetic, ambitious type. And only NYC is fast enough for you. Maybe you'll set yourself up with a killer career Or simply take in all the city has to offer. |
Sicer sem bolj ciljala na London,ampak tudi NY bo ok :)
my kissing :)
Your Kissing Grade: B+ |
 You are a good kisser, and your kisses definitely leave a mark. As you know, there's always room for a little improvement when it comes to kissing. Try to figure out what your kissing partner really likes, and customize your kissing style just for them! |
yeehaa
Končno,končno,končno sem jo dočakala :)
Mojo perfect službo...
Aaah,končno bo denar za tatu,za še več bencina,še več bedarij,ki jih ne potrebujem čisto zares(samo ne nikomur povedat :) ),za še boljšo hrano za kosmatince,za še,za še in še za še :P
Komaaaaj čaaakaaaaaaam :))
Mojo perfect službo...
Aaah,končno bo denar za tatu,za še več bencina,še več bedarij,ki jih ne potrebujem čisto zares(samo ne nikomur povedat :) ),za še boljšo hrano za kosmatince,za še,za še in še za še :P
Komaaaaj čaaakaaaaaaam :))
sobota, 8. marec 2008
četrtek, 6. marec 2008
sreda, 5. marec 2008
Zakaj življenje ni dolgočasno?
Lepo sončno jutro. Ptički pojejo,sonce vzhaja,zbudim se s Paxxovo bučo pritisnjeno ob mojo glavo na eni strani in Gajo na drugi.
Pocartamo se in počasi vstanemo.
Paxx mi z nosom suva copate proti nogam,Gaja skače okoli in je čisto navdušena nad tem,da sem tako zgodaj pokonci.
Pač nočem zamudit dneva. Takega lepega dneva,s takim lepim začetkom.
Vstanem,odprem vrata,počasi se spravimo dol v kuhinjo. Pozdravimo Taro in Aiko in pristavim za kavo.
Pridemo do vrat,vsi so vzorno postrojeni v vrsto in čakajo,da stopim skozi vrata.
Najprej grem jaz,potem Aika,za njo Gaja,za Gajo Tara in za Taro Paxx.
Uštimamo ovratnice in Paxx je zelo vesel,da gre danes brez povodca ven.
Ker je taka ura,ko so sosedje že šli v službe in ne bo avtov na cesti,mački spijo po napornem nočnem lovu. Zato je vesel,da lahko gre brez povodca,jaz pa tudi.
Še ena vrata,še ena vrsta.
Pridemo ven,psi zletijo na travnik in divjajo. Opravijo svoje zadeve in divjajo naprej.
Gaja skače po Tari,Tara po Paxxu,Paxx pa gleda mene in Aiko. Aika šiba po travniku in prebira nočna sporočila.
Ptički še vedno pojejo,sonček vzhaja,jaz pa gledam te čudovite pse pri igri.
Odločim se,da bom danes kavo spila kar zunaj,stoje. Ker je prelepo jutro,da bi ga tako hitro končali.
Stopim za minutko v hišo,Paxx mi sledi. Natočim kavo v skodelico in odpraviva se ven.
Na travniku še vedno žurka.
Prižgem si cigaret,Paxxu dam znak,da se gre lahko zabavat in odpijem požirek prve kave.
Odločim se,da si jo bom še malo posladkala in grem v hišo po še en natren.
Paxx mi sledi. Prideva ven in opaziva,da damic ni več na travniku.
Pokličem jih. Nikjer nič. Tišina. Samo ptički pojejo.
Paxx me malo zmedeno gleda,ampak ve,da ne sme zdirjat za njimi.
A glej ga zlomka,ko v isti sekundi mimo naju švigne Jimmy,ki očitno še ne spi z ostalimi.
In Paxxa odnese za njim. Kličem ga,kličem vse-vsi so izginili.
Nikjer nikogar.
Rečem si,da se danes ne bom sekirala in odložim skodelico na prvo polico in se odpravim na obhod.
Kličem,se derem,živžgam,...
Nič.
Nekje v gozdu so,si mislim. Vem,da so v gozdu pod hišo.
Še jih kličem in slišim šelestenje listja in sopenje psov.
Uporabim najbolj avtoritativen glas in počasi se šelestenje premika bližje meni.
Najprej zagledam Aiko,sledi ji Paxx,za njim Gaja in za njo Tara. Vsi čisto veseli,da so prišli k meni in totalno neobremenjeni. Ne gledam jih,ker naj bi vedeli,da ni prav to,kar so naredili.
Dobro,si rečem. Dobro,danes ne bom reagirala.
Ko se zberejo okoli mene,se spravimo v hišo.
Jaz prva,oni za mano. Pridni.
V predprostoru,kjer se sezujem,pa ŠOK! Nekaj smrdi....
Kaj hudiča tako smrdi??
Pogledam svoje čevlje,vse ok.
Gledam po prostoru,vse ok.
Pogledam pse.... in....
Svinje pasje(ja,tudi to obstaja) so se šle povaljat po najbolj smrdljivem gnoju,ki so ga našle in to kar vse štiri!!!!!
Pa ne samo malo. Oooo,ne. Valjale so se po hrbtu,po trebuhu,po strani,POVSOD!!!
Zasušen gnoj po dlakah,po glavi,po obrazu,po ušesih,po tacah!
Paxx odpre vrata,kar ponavadi naredi,ko pridemo iz sprehoda in spusti vse pse v hišo preden odreagiram!
Zdrvijo pit vodo,potem pa:
Gaja na kavč
Paxx v mojo sobo na posteljo
Tara v spalnico od staršev in s šapami na posteljo
Aika v kuhinjo
...in lahko si predstavljate kakšen je bil moj dan naprej...
Večino sem ga preživela v kopalnici,kjer sem najprej prala pse,potem po sobah,ko sem menjala (svežo!!) posteljnino in pa seveda spet v kopalnici,ko sem vse to prala.
Hvala,drage moje beštje,za idiličen dan :D
Rada vas imam XD
Pocartamo se in počasi vstanemo.
Paxx mi z nosom suva copate proti nogam,Gaja skače okoli in je čisto navdušena nad tem,da sem tako zgodaj pokonci.
Pač nočem zamudit dneva. Takega lepega dneva,s takim lepim začetkom.
Vstanem,odprem vrata,počasi se spravimo dol v kuhinjo. Pozdravimo Taro in Aiko in pristavim za kavo.
Pridemo do vrat,vsi so vzorno postrojeni v vrsto in čakajo,da stopim skozi vrata.
Najprej grem jaz,potem Aika,za njo Gaja,za Gajo Tara in za Taro Paxx.
Uštimamo ovratnice in Paxx je zelo vesel,da gre danes brez povodca ven.
Ker je taka ura,ko so sosedje že šli v službe in ne bo avtov na cesti,mački spijo po napornem nočnem lovu. Zato je vesel,da lahko gre brez povodca,jaz pa tudi.
Še ena vrata,še ena vrsta.
Pridemo ven,psi zletijo na travnik in divjajo. Opravijo svoje zadeve in divjajo naprej.
Gaja skače po Tari,Tara po Paxxu,Paxx pa gleda mene in Aiko. Aika šiba po travniku in prebira nočna sporočila.
Ptički še vedno pojejo,sonček vzhaja,jaz pa gledam te čudovite pse pri igri.
Odločim se,da bom danes kavo spila kar zunaj,stoje. Ker je prelepo jutro,da bi ga tako hitro končali.
Stopim za minutko v hišo,Paxx mi sledi. Natočim kavo v skodelico in odpraviva se ven.
Na travniku še vedno žurka.
Prižgem si cigaret,Paxxu dam znak,da se gre lahko zabavat in odpijem požirek prve kave.
Odločim se,da si jo bom še malo posladkala in grem v hišo po še en natren.
Paxx mi sledi. Prideva ven in opaziva,da damic ni več na travniku.
Pokličem jih. Nikjer nič. Tišina. Samo ptički pojejo.
Paxx me malo zmedeno gleda,ampak ve,da ne sme zdirjat za njimi.
A glej ga zlomka,ko v isti sekundi mimo naju švigne Jimmy,ki očitno še ne spi z ostalimi.
In Paxxa odnese za njim. Kličem ga,kličem vse-vsi so izginili.
Nikjer nikogar.
Rečem si,da se danes ne bom sekirala in odložim skodelico na prvo polico in se odpravim na obhod.
Kličem,se derem,živžgam,...
Nič.
Nekje v gozdu so,si mislim. Vem,da so v gozdu pod hišo.
Še jih kličem in slišim šelestenje listja in sopenje psov.
Uporabim najbolj avtoritativen glas in počasi se šelestenje premika bližje meni.
Najprej zagledam Aiko,sledi ji Paxx,za njim Gaja in za njo Tara. Vsi čisto veseli,da so prišli k meni in totalno neobremenjeni. Ne gledam jih,ker naj bi vedeli,da ni prav to,kar so naredili.
Dobro,si rečem. Dobro,danes ne bom reagirala.
Ko se zberejo okoli mene,se spravimo v hišo.
Jaz prva,oni za mano. Pridni.
V predprostoru,kjer se sezujem,pa ŠOK! Nekaj smrdi....
Kaj hudiča tako smrdi??
Pogledam svoje čevlje,vse ok.
Gledam po prostoru,vse ok.
Pogledam pse.... in....
Svinje pasje(ja,tudi to obstaja) so se šle povaljat po najbolj smrdljivem gnoju,ki so ga našle in to kar vse štiri!!!!!
Pa ne samo malo. Oooo,ne. Valjale so se po hrbtu,po trebuhu,po strani,POVSOD!!!
Zasušen gnoj po dlakah,po glavi,po obrazu,po ušesih,po tacah!
Paxx odpre vrata,kar ponavadi naredi,ko pridemo iz sprehoda in spusti vse pse v hišo preden odreagiram!
Zdrvijo pit vodo,potem pa:
Gaja na kavč
Paxx v mojo sobo na posteljo
Tara v spalnico od staršev in s šapami na posteljo
Aika v kuhinjo
...in lahko si predstavljate kakšen je bil moj dan naprej...
Večino sem ga preživela v kopalnici,kjer sem najprej prala pse,potem po sobah,ko sem menjala (svežo!!) posteljnino in pa seveda spet v kopalnici,ko sem vse to prala.
Hvala,drage moje beštje,za idiličen dan :D
Rada vas imam XD
nedelja, 2. marec 2008
...
Close your eyes so you don't feel them
They don't need to see you cry
I can't promise I will heal you
But if you want to I will try
Sing this summer serenade
The past is done, we've been betrayed
It's true
Some might say the truth will out
But I believe without a doubt
In you
You were there for summer dreaming
And you gave me what I need
And I hope you find your freedom
For eternity
For eternity
Yesterday when we were walking
You talked about your mom and dad
What they did that made you happy
What they did that made you sad
We sat and watched the sun go down
Then picked a star before we lost
The moon
Youth is wasted on the young
Before you know it's come and gone
Too soon
You were there for summer dreaming
And you gave me what I need
And I hope you find your freedom
For eternity
For eternity
For eternity
Sing this summer serenade
The past is done, we've been betrayed
It's true
Youth is wasted on the young
Before you know it's come and gone
Too soon
You were there for summer dreaming
And you are a friend indeed
And I hope you find your freedom
For eternity
You were there for summer dreaming
And you are a friend indeed
And I know you find your freedom
Eventually
For eternity
For eternity
Še vedno....
They don't need to see you cry
I can't promise I will heal you
But if you want to I will try
Sing this summer serenade
The past is done, we've been betrayed
It's true
Some might say the truth will out
But I believe without a doubt
In you
You were there for summer dreaming
And you gave me what I need
And I hope you find your freedom
For eternity
For eternity
Yesterday when we were walking
You talked about your mom and dad
What they did that made you happy
What they did that made you sad
We sat and watched the sun go down
Then picked a star before we lost
The moon
Youth is wasted on the young
Before you know it's come and gone
Too soon
You were there for summer dreaming
And you gave me what I need
And I hope you find your freedom
For eternity
For eternity
For eternity
Sing this summer serenade
The past is done, we've been betrayed
It's true
Youth is wasted on the young
Before you know it's come and gone
Too soon
You were there for summer dreaming
And you are a friend indeed
And I hope you find your freedom
For eternity
You were there for summer dreaming
And you are a friend indeed
And I know you find your freedom
Eventually
For eternity
For eternity
Še vedno....
ponedeljek, 28. januar 2008
pozor-intimno!
Veste,vsak dan se zahvalim. Pa ne Bogu,ker zame vaš bog ne obstaja. Zame obstaja moj bog,ki mu ni ime Bog,ampak je nekaj,kar je nad mano...kar je višje od mene...nekaj,kar je v meni. Nekaj,kar me vodi in usmerja.
In temu se zahvalim vsak dan. Zahvalim se za družino. Zahvalim se za pretekli dan. Zahvalim se za dobre stvari.
Zahvalim se tudi za moja dva najbližja prijatelja. Dva,ki me spremljata dan in noč. Dva,ki vesta vse kar je o meni za vedet. Ki poznata moje najgloblje skrivnosti,najbolj grozne strahove,najhujše bolečine in ki vesta,da sta moje največje veselje.
Ki vesta kako me potolažit. Čeprav mogoče res ne razumeta,kaj je narobe. Razumeta ne,vesta pa,da nekaj JE narobe. In to jima zadošča,da vesta,da ju potrebujem. Da bodo šle solze stran,ko se bosta nagužvala name. In me pogledala s tistim pogledom-saj veste katerim-in čakala,da ihtenje poneha in da ju opazim. Ker vesta,da ko bo moja roka šla čez njun hrbet in ko se bodo naši pogledi srečali,se bom pomirila.
In čakata. Čeprav ju ne razumem,kako sta lahko tako potrpežljiva. Čakata in čutita tresenje moje roke na sebi. Čutita moje dušo,ki se trga na pol od žalosti. Od razočaranja. Čutita me. Tega človek ni sposoben. Noben.
In ko se pomirjam...ko ju gledam,kako ležita ob meni,mirna,spokojna,potrpežljiva,se zavem,da mi dajeta najmanj kar imata. Ker imata še toliko za dat. Vedno bosta ob meni.Vse je manj vredno. Nič ne dosega vrednosti mojih dveh src. NIČ.
Njuna igra poživi človeka,pa če je povožen do konca. Vedno je še toliko energije,da se poigraš z njima in se nasmejiš. Tako-od srca. Ker ne moreš biti hinavski,lahko si samo iskren. Iskreno vesel in iskreno srečen. Ker sta onadva tudi iskreno srečna. Ker ne znata lagat. In ne znata obračat ljudi. Znata samo biti to,kar sta. In to je vse,kar si lahko želim od njiju. In ko me vlečeta ven iz teme in blaznosti,ko me vleče svilnata dlaka med prsti ven iz žalosti in ko se zbudim v ta svet,sem lahko tudi jaz srečna,da se zbujam ob dveh bitjih,ki sta več kot to. Smešno-za koga sigurno,zame ne. Zame-resnica. Intima. Jaz in onadva. Mi. Nekateri razumejo...
Rada ju imam. Ne,več kot rada ju imam. Tega sem sposobna,a samo pri njiju. Sta del mene. Del mojega življenja. Sta življenje v vseh čudovitih barvah in odtenkih. Sta življenje v njegovem svetlem pomenu.
In onadva...ne vem...vesta. Vesta tudi,da jaz vem. Da vem,da bo, dokler imam njiju vse v redu. In da bom že nekako. In da bomo že nekako. Da bomo mi že nekako pregurali skozi tele težave. In da se mi ni treba bat samote. In da se mi ni treba bat,da bom ostala brez vsega,kar je vrednega na tem svetu. Ker bom vedno imela njiju. In onadva bosta vedno imela mene.
Vedno!
nedelja, 27. januar 2008
prijateljstva
Kaj je s prijateljstvi? Kaj je s prijatelji? Kdo so prijatelji? In kaj so prijateljstva?
Imamo sploh kdaj resnične prijatelje? Tiste nesebične,polne ljubezni in odpuščanja,ko počnemo take bedarije,da bi se nas še mama odrekla?
Rada sklepam prijateljstva...ker...no,ker so fajn!
Ker se lahko pogovoriš,ker se lahko nasmejiš,ker se lahko zjokaš.
Ker lahko sediš pred tevejem in samo gledaš. In ker je še tako beden film zanimiv,če imaš zraven prijatelja. Ker je še tako beden lajf zanimiv,če je prijatelj zraven. Pa tudi,če je beden prijatelj.
Ker...resnica je,da so prijatelji samo ljudje,kot mi. In ki zajebejo,tako kot mi. In ki prizadanejo v dno srca. In ki ti otežujejo življenje,samo če jim dovoliš.
Ker...je prijateljstev več vrst.
Ena so po principu daj-dam,druga so parazitska,tretja so samo znanstva.
Ampak ne vemo kaj so,dokler se ne končajo. Šele, ko se končajo, vemo kaj so bila. In kaj je bil naš prijatelj. Pa če se končajo zdaj,jutri,po koncu šole,faksa,službe,po selitvi,pri selitvi,na smrtni postelji. Šele takrat vemo.
Rada imam svoje prijatelje. In za njih bi naredila marsikaj. Ob tem pričakujem enako nazaj. Pa ne tega,da bi zame naredili marsikaj,ampak to,da zame naredijo to,kar sem jaz za njih. Preprost odnos,pravzaprav. Niti ne. It's a tricky one.
Zakaj?
Ker sem jaz v pripravljenosti ves dan-pa ne samo za prijatelje. Tudi za ostale. Ker razumem.
In ker oni ne. Ker so samo ljudje in ker so preveč sebični zame. Zame se take stvari pokvarijo. Me ne zanimajo. Me užalostijo.
Se trudim,se razdajam,se pogovarjam,pomagam,svetujem. Kaj dobim nazaj? Nazaj dobim...trud,ko se jim da. Pa ne pri vseh,da ne bo pomote. Pri nekomu pa.
In tista oseba...uuuuf,tista oseba me še zdaj dvigne v luft,če samo pomislim nanjo. Ampak ker odpuščam(a ne pozabljam) in ker nisem oseba,ki bi razdirala odnose,ostajam.
Čeprav samo na videz. Še vedno imam možnost,da to osebo spravim iz življenja.
Vedno imam to možnost,čeprav so zdaj najini življenji malo preveč prepleteni,da bi bilo to možno brez krutosti. Ampak...no,čas bo pokazal, če je bilo vredno. Če je vredno.
Ko se bo čas iztekel,potem bom videla.
Sem spet nasedla? Sem se zmotila? Ali sem imela prav,da sem počakala?
Bomo videli.
Prijateljstva še zdaleč niso tako nedolžna,kot si misli marsikdo. Prava prijateljstva so prav tako zahtevna kot romantične veze. Čeprav naj ne bi bila. Ampak redka so,ki niso taka. Prava prijateljstva zahtevajo pozornost,pripravljenost,pomoč,trud,spoštovanje,uvidevnost,ljubezen,srčnost,pogum...Zahtevajo nas vse. Nas cele. In odnosi,kjer se obe osebi trudita,še niso zagotovljeno uspešni.
Ampak brez njih ne moremo. Rabimo jih. Hočemo jih,tudi ko jih sovražimo in preziramo. Ker so sebična. Ker so sebični oni...in mi. Ker...ko naredimo nekaj za prijatelja,naredimo to za prijateljstvo-torej naredimo to zase.
Nisem izgubila vere-ne se ustrašit :) Samo spoznavam realnost,katere podoba se še ni čisto jasno oblikovala v meni.
Ko se bo...takrat bom vedela. In mi bo lažje.
Vsi občutki...
Imamo sploh kdaj resnične prijatelje? Tiste nesebične,polne ljubezni in odpuščanja,ko počnemo take bedarije,da bi se nas še mama odrekla?
Rada sklepam prijateljstva...ker...no,ker so fajn!
Ker se lahko pogovoriš,ker se lahko nasmejiš,ker se lahko zjokaš.
Ker lahko sediš pred tevejem in samo gledaš. In ker je še tako beden film zanimiv,če imaš zraven prijatelja. Ker je še tako beden lajf zanimiv,če je prijatelj zraven. Pa tudi,če je beden prijatelj.
Ker...resnica je,da so prijatelji samo ljudje,kot mi. In ki zajebejo,tako kot mi. In ki prizadanejo v dno srca. In ki ti otežujejo življenje,samo če jim dovoliš.
Ker...je prijateljstev več vrst.
Ena so po principu daj-dam,druga so parazitska,tretja so samo znanstva.
Ampak ne vemo kaj so,dokler se ne končajo. Šele, ko se končajo, vemo kaj so bila. In kaj je bil naš prijatelj. Pa če se končajo zdaj,jutri,po koncu šole,faksa,službe,po selitvi,pri selitvi,na smrtni postelji. Šele takrat vemo.
Rada imam svoje prijatelje. In za njih bi naredila marsikaj. Ob tem pričakujem enako nazaj. Pa ne tega,da bi zame naredili marsikaj,ampak to,da zame naredijo to,kar sem jaz za njih. Preprost odnos,pravzaprav. Niti ne. It's a tricky one.
Zakaj?
Ker sem jaz v pripravljenosti ves dan-pa ne samo za prijatelje. Tudi za ostale. Ker razumem.
In ker oni ne. Ker so samo ljudje in ker so preveč sebični zame. Zame se take stvari pokvarijo. Me ne zanimajo. Me užalostijo.
Se trudim,se razdajam,se pogovarjam,pomagam,svetujem. Kaj dobim nazaj? Nazaj dobim...trud,ko se jim da. Pa ne pri vseh,da ne bo pomote. Pri nekomu pa.
In tista oseba...uuuuf,tista oseba me še zdaj dvigne v luft,če samo pomislim nanjo. Ampak ker odpuščam(a ne pozabljam) in ker nisem oseba,ki bi razdirala odnose,ostajam.
Čeprav samo na videz. Še vedno imam možnost,da to osebo spravim iz življenja.
Vedno imam to možnost,čeprav so zdaj najini življenji malo preveč prepleteni,da bi bilo to možno brez krutosti. Ampak...no,čas bo pokazal, če je bilo vredno. Če je vredno.
Ko se bo čas iztekel,potem bom videla.
Sem spet nasedla? Sem se zmotila? Ali sem imela prav,da sem počakala?
Bomo videli.
Prijateljstva še zdaleč niso tako nedolžna,kot si misli marsikdo. Prava prijateljstva so prav tako zahtevna kot romantične veze. Čeprav naj ne bi bila. Ampak redka so,ki niso taka. Prava prijateljstva zahtevajo pozornost,pripravljenost,pomoč,trud,spoštovanje,uvidevnost,ljubezen,srčnost,pogum...Zahtevajo nas vse. Nas cele. In odnosi,kjer se obe osebi trudita,še niso zagotovljeno uspešni.
Ampak brez njih ne moremo. Rabimo jih. Hočemo jih,tudi ko jih sovražimo in preziramo. Ker so sebična. Ker so sebični oni...in mi. Ker...ko naredimo nekaj za prijatelja,naredimo to za prijateljstvo-torej naredimo to zase.
Nisem izgubila vere-ne se ustrašit :) Samo spoznavam realnost,katere podoba se še ni čisto jasno oblikovala v meni.
Ko se bo...takrat bom vedela. In mi bo lažje.
Vsi občutki...
torek, 8. januar 2008
včasih
Včasih sem bila druga oseba. In še vedno jaz. Včasih sem pisala pesmi,ker sem samo tako lahko izrazila sebe,ko me nihče ni poznal. Včasih sem zidala zid okoli sebe,da me nihče ni mogel spoznati. Zato,ker ni bilo lepo-vsaj tako sem mislila. Preprosto se še sama nisem razumela,kaj šele da bi me drugi. Včasih sem se obremenjevala s stvarmi,ki so mi danes postranskega pomena. Prizadele so me besede,izrečene na ulici. Na ulicah. Ker ni nikjer drugače. Ker je povsod isto. Ker so ljudje povsod isti. Ker so primitivci povsod. Ker si ti,kjerkoli že si,še vedno samo in edino ti. In svet se ne spreminja,doker si ti ti.
Včasih me je jeza,ki se je mešala z žalostjo,držala pokonci. Nerazumljenost,bes,solze,tema.
Redki so me poznali tako...a taka sem bila. Taka sem še zdaj...a le v manjši meri.
Sprašujem se kako sem zdržala? Kaj me je vleklo ven iz teme?
Nekaj nerazložljivega. Neka svetla pikica,ki je metala šibko luč name in me opominjala,da vse slabo enkrat mine-tako kot dobro. Nekaj,kar je iz mene napravilo neustavljivega pesimista,ki je po potrebi tudi optimist ;)
Nekaj,kar je oblikovalo moj značaj in me prisililo,da sem šla naprej.
Čeprav je zmanjkalo moči-trikrat. In sem šla naprej-vseeno.
Zamenjali so se prijatelji,zamenjala so se okolja,zamenjala se je družina,zamenjala sem se jaz. A samo del mene...drugi deli so se na novo oblikovali. So na novo zrastli.
In še rastejo...in še bodo.
In vse bo še v redu.
To si velja zapomnit-kadarkoli,kjerkoli in ne glede na karkoli:
Vse bo še v redu...
Včasih me je jeza,ki se je mešala z žalostjo,držala pokonci. Nerazumljenost,bes,solze,tema.
Redki so me poznali tako...a taka sem bila. Taka sem še zdaj...a le v manjši meri.
Sprašujem se kako sem zdržala? Kaj me je vleklo ven iz teme?
Nekaj nerazložljivega. Neka svetla pikica,ki je metala šibko luč name in me opominjala,da vse slabo enkrat mine-tako kot dobro. Nekaj,kar je iz mene napravilo neustavljivega pesimista,ki je po potrebi tudi optimist ;)
Nekaj,kar je oblikovalo moj značaj in me prisililo,da sem šla naprej.
Čeprav je zmanjkalo moči-trikrat. In sem šla naprej-vseeno.
Zamenjali so se prijatelji,zamenjala so se okolja,zamenjala se je družina,zamenjala sem se jaz. A samo del mene...drugi deli so se na novo oblikovali. So na novo zrastli.
In še rastejo...in še bodo.
In vse bo še v redu.
To si velja zapomnit-kadarkoli,kjerkoli in ne glede na karkoli:
Vse bo še v redu...
torek, 1. januar 2008
moje...samo moje...
A veste,ko dobite občutek,da vam nekaj manjka?
Ga poznate? Ga dobite kdaj? Kakšen se vam zdi? Obupen? Čuden? Zanimiv? Frustrirajoč? Vas spravlja ob živce? Vam uniči skoraj vse možnosti uživanja? Začutite neustavljivo potrebo po tem,da bi ga že enkrat utišali,pa ne veste kako?
Pri meni zgleda tako kot vse skupaj zgoraj našteto.
In zakaj vam to razlagam?
Zato,da vam vsaj približno lahko povem zakaj imamo doma štiri pse...zakaj imam jaz dva...zakaj se z njima tlačim v malem micenem podnajemniškem stanovanju...zakaj študiram in se zraven še ukvarjam z njima...zakaj ju prevažam povsod okoli kamorkoli grem...
Da boste vedeli zakaj tako zelo izrazito nešporten in antigibajoč človek kot sem jaz,na dan preživi tudi čez osem ur zunaj in uživa vsako stotinko sekunde tega časa.
Boste rekli,da sem nora. So rekli,da sem nora. Kaj si jemljem psa,ko pa še zase nimam ne denarja,niti časa. Pa so rekli spet,da sem nora,ko sem vzela še enega. Da kako bom,študentka kakršna sem,še imela dva psa in skrbela z njiju. Da sem zmešana.
Naj imam raje denar zase in čas zase. Naj si ne nakopljem take odgovornosti;naj uživam dokler lahko;da bo ta take stvari še dosti časa. Ampak roko na srce,to mi govorijo že od 15. leta.
To pa zato,ker ne razumejo. Ker ne razumejo mojega občutka.
Torej:
to,da sem se odločila za življenje z dvema psoma,niti ni bilo vprašanje. Nikoli. Vedno sem vedela,da ko bom imela pogoje,pa naj bodo še tako šibki,bom uresničila svojo željo. In sem tudi jo. Nikomur nisem razlagala,nikogar nisem spraševala-prvič v življenju. In sem to naredila.
V prvem letniku se je ta občutek razrastel v globine mojega tkiva in misli...in ni bilo več za zdržat. MORAM imeti psa. Ne hrčka,ne mačke,ne ribe,ne želve(to imam namreč že doma),ampak PSA!
In sem jo dobila...mojo malo miceno Gajo. Mojo tečnobico... Malo osebico,ki mi je stala ob strani v najhujših dnevih mojega življenja. Srčkanega malega psička,ki je vse prej kot to. Rahlo paranoična kot jaz. Ki menja razpoloženja tako kot jaz. Ki ima svoje načine,da pride do tega kar želi-tako kot jaz. Ampak ne čisto jaz.
Stisne se k meni ponoči...in zaspi...in skupaj sanjava. In ko se zjutraj zbudiva,še kar sanjava. To počneva že slabi dve leti. Včasih imava more,ampak sanjava še naprej.
Gaja je naporno malo bitjece,a če jo poznaš kot jo poznam jaz,te očara s svojo neodvisnostjo,s svojim all-or-nothing pristopom,s svojimi toplimi učki,s svojim enkratnim občutkom za čas kdaj je treba skočit v naročje in te preljubčkat do onemoglosti. Moja Gaja...o njej bi lahko pisala cele strani,veste? Seveda veste. In tudi bom ;)
Drugi letnik...en kup enega dogajanja...
Spet občutek+občutek,da Gaja potrebuje družbo. +moja želja po močnem,črnem psu...
Pa smo šli spet čez vse procedure. In me je zaneslo v zavetišče. Prišla sem si pogledat druga dva psa-oba bull mixa. No,Snif je kar pitbul-in to tak taprav,ki je imel to nesrečo,da je imel blesavega lastnika,ki ga je spremenil v nekaj,kar mu sedaj otežuje pot v topel dom...Ampak o mojem ljubem Snifu drugič.
Pridem v zavetišče. Psi lajajo. Iščem moji dve izbiri. Ampak pogled ne seže dlje od njega. Od mojega sanjskega psa. Zame je bilo konec. Čas se je ustavil. Čas še kar stoji.
Paxx...moje srce,moje sonce,moj,samo moj.
Ne samo,da je bil črn in močen. Ne samo,da ima karakter,ki bi topil ledenike. Ne samo,da je točno vse,kar sem si kadarkoli želela. Ne. On je povrhu vsega še nekaj najbolj prijaznega na tem svetu. In je tak kot jaz. Na videz večini grozen,ko pa ga spoznajo,pa ne morejo verjet,da so se ga kdaj bali. In ga želijo še spoznavat. In jim dovoli,ker ve,da so ljudje čudne beštje,ki jim je treba odpuščat,ko se motijo in te prizadanejo...
Njegova privrženost meni...njegov način izražanja...oooo,dragi moji-o tem boste še brali. To vam lahko zagotovim.
Paxx in Gaja sta jaz. Sta vse kar jaz sem. Gaja je en del mene in Paxx je drug del mene. Se vam zdim rahlo neuravnovešena? Deal with it ;) Ker je res.
To bodo razumeli ljudje kot sem jaz. Tisti,ki pa tega ne morejo razumet,pa bodo razumeli,če se bodo le potrudili.
Dejstvo je,da smo srečni. Paxx,Gaja in jaz. Kjerkoli že smo,smo srečni,samo da smo skupaj. Pa če smo v dežju,nevihti ali sončku. In jaz sem srečna,ker sem z njima lahko vedno-v dežju,nevihti ali sončku. Ker po napornem dnevu,tednu,mesecu preživljanja ljudi,ki me razočarajo in prizadanejo in situacij,ki izčrpavajo,vedno uspeta zalizat rane,prilimat tisti bedasti nasmešek na usta in v misli vsadit neustavljiv optimizem in zavest,da bo še vse v redu.
Ker sta moja. In jaz sem njuna.
Ga poznate? Ga dobite kdaj? Kakšen se vam zdi? Obupen? Čuden? Zanimiv? Frustrirajoč? Vas spravlja ob živce? Vam uniči skoraj vse možnosti uživanja? Začutite neustavljivo potrebo po tem,da bi ga že enkrat utišali,pa ne veste kako?
Pri meni zgleda tako kot vse skupaj zgoraj našteto.
In zakaj vam to razlagam?
Zato,da vam vsaj približno lahko povem zakaj imamo doma štiri pse...zakaj imam jaz dva...zakaj se z njima tlačim v malem micenem podnajemniškem stanovanju...zakaj študiram in se zraven še ukvarjam z njima...zakaj ju prevažam povsod okoli kamorkoli grem...
Da boste vedeli zakaj tako zelo izrazito nešporten in antigibajoč človek kot sem jaz,na dan preživi tudi čez osem ur zunaj in uživa vsako stotinko sekunde tega časa.
Boste rekli,da sem nora. So rekli,da sem nora. Kaj si jemljem psa,ko pa še zase nimam ne denarja,niti časa. Pa so rekli spet,da sem nora,ko sem vzela še enega. Da kako bom,študentka kakršna sem,še imela dva psa in skrbela z njiju. Da sem zmešana.
Naj imam raje denar zase in čas zase. Naj si ne nakopljem take odgovornosti;naj uživam dokler lahko;da bo ta take stvari še dosti časa. Ampak roko na srce,to mi govorijo že od 15. leta.
To pa zato,ker ne razumejo. Ker ne razumejo mojega občutka.
Torej:
to,da sem se odločila za življenje z dvema psoma,niti ni bilo vprašanje. Nikoli. Vedno sem vedela,da ko bom imela pogoje,pa naj bodo še tako šibki,bom uresničila svojo željo. In sem tudi jo. Nikomur nisem razlagala,nikogar nisem spraševala-prvič v življenju. In sem to naredila.
V prvem letniku se je ta občutek razrastel v globine mojega tkiva in misli...in ni bilo več za zdržat. MORAM imeti psa. Ne hrčka,ne mačke,ne ribe,ne želve(to imam namreč že doma),ampak PSA!
In sem jo dobila...mojo malo miceno Gajo. Mojo tečnobico... Malo osebico,ki mi je stala ob strani v najhujših dnevih mojega življenja. Srčkanega malega psička,ki je vse prej kot to. Rahlo paranoična kot jaz. Ki menja razpoloženja tako kot jaz. Ki ima svoje načine,da pride do tega kar želi-tako kot jaz. Ampak ne čisto jaz.
Stisne se k meni ponoči...in zaspi...in skupaj sanjava. In ko se zjutraj zbudiva,še kar sanjava. To počneva že slabi dve leti. Včasih imava more,ampak sanjava še naprej.
Gaja je naporno malo bitjece,a če jo poznaš kot jo poznam jaz,te očara s svojo neodvisnostjo,s svojim all-or-nothing pristopom,s svojimi toplimi učki,s svojim enkratnim občutkom za čas kdaj je treba skočit v naročje in te preljubčkat do onemoglosti. Moja Gaja...o njej bi lahko pisala cele strani,veste? Seveda veste. In tudi bom ;)
Drugi letnik...en kup enega dogajanja...
Spet občutek+občutek,da Gaja potrebuje družbo. +moja želja po močnem,črnem psu...
Pa smo šli spet čez vse procedure. In me je zaneslo v zavetišče. Prišla sem si pogledat druga dva psa-oba bull mixa. No,Snif je kar pitbul-in to tak taprav,ki je imel to nesrečo,da je imel blesavega lastnika,ki ga je spremenil v nekaj,kar mu sedaj otežuje pot v topel dom...Ampak o mojem ljubem Snifu drugič.
Pridem v zavetišče. Psi lajajo. Iščem moji dve izbiri. Ampak pogled ne seže dlje od njega. Od mojega sanjskega psa. Zame je bilo konec. Čas se je ustavil. Čas še kar stoji.
Paxx...moje srce,moje sonce,moj,samo moj.
Ne samo,da je bil črn in močen. Ne samo,da ima karakter,ki bi topil ledenike. Ne samo,da je točno vse,kar sem si kadarkoli želela. Ne. On je povrhu vsega še nekaj najbolj prijaznega na tem svetu. In je tak kot jaz. Na videz večini grozen,ko pa ga spoznajo,pa ne morejo verjet,da so se ga kdaj bali. In ga želijo še spoznavat. In jim dovoli,ker ve,da so ljudje čudne beštje,ki jim je treba odpuščat,ko se motijo in te prizadanejo...
Njegova privrženost meni...njegov način izražanja...oooo,dragi moji-o tem boste še brali. To vam lahko zagotovim.
Paxx in Gaja sta jaz. Sta vse kar jaz sem. Gaja je en del mene in Paxx je drug del mene. Se vam zdim rahlo neuravnovešena? Deal with it ;) Ker je res.
To bodo razumeli ljudje kot sem jaz. Tisti,ki pa tega ne morejo razumet,pa bodo razumeli,če se bodo le potrudili.
Dejstvo je,da smo srečni. Paxx,Gaja in jaz. Kjerkoli že smo,smo srečni,samo da smo skupaj. Pa če smo v dežju,nevihti ali sončku. In jaz sem srečna,ker sem z njima lahko vedno-v dežju,nevihti ali sončku. Ker po napornem dnevu,tednu,mesecu preživljanja ljudi,ki me razočarajo in prizadanejo in situacij,ki izčrpavajo,vedno uspeta zalizat rane,prilimat tisti bedasti nasmešek na usta in v misli vsadit neustavljiv optimizem in zavest,da bo še vse v redu.
Ker sta moja. In jaz sem njuna.
Naročite se na:
Objave (Atom)