pozor-intimno!

Veste,vsak dan se zahvalim. Pa ne Bogu,ker zame vaš bog ne obstaja. Zame obstaja moj bog,ki mu ni ime Bog,ampak je nekaj,kar je nad mano...kar je višje od mene...nekaj,kar je v meni. Nekaj,kar me vodi in usmerja.
In temu se zahvalim vsak dan. Zahvalim se za družino. Zahvalim se za pretekli dan. Zahvalim se za dobre stvari.
Zahvalim se tudi za moja dva najbližja prijatelja. Dva,ki me spremljata dan in noč. Dva,ki vesta vse kar je o meni za vedet. Ki poznata moje najgloblje skrivnosti,najbolj grozne strahove,najhujše bolečine in ki vesta,da sta moje največje veselje.
Ki vesta kako me potolažit. Čeprav mogoče res ne razumeta,kaj je narobe. Razumeta ne,vesta pa,da nekaj JE narobe. In to jima zadošča,da vesta,da ju potrebujem. Da bodo šle solze stran,ko se bosta nagužvala name. In me pogledala s tistim pogledom-saj veste katerim-in čakala,da ihtenje poneha in da ju opazim. Ker vesta,da ko bo moja roka šla čez njun hrbet in ko se bodo naši pogledi srečali,se bom pomirila.
In čakata. Čeprav ju ne razumem,kako sta lahko tako potrpežljiva. Čakata in čutita tresenje moje roke na sebi. Čutita moje dušo,ki se trga na pol od žalosti. Od razočaranja. Čutita me. Tega človek ni sposoben. Noben.
In ko se pomirjam...ko ju gledam,kako ležita ob meni,mirna,spokojna,potrpežljiva,se zavem,da mi dajeta najmanj kar imata. Ker imata še toliko za dat. Vedno bosta ob meni.Vse je manj vredno. Nič ne dosega vrednosti mojih dveh src. NIČ.
Njuna igra poživi človeka,pa če je povožen do konca. Vedno je še toliko energije,da se poigraš z njima in se nasmejiš. Tako-od srca. Ker ne moreš biti hinavski,lahko si samo iskren. Iskreno vesel in iskreno srečen. Ker sta onadva tudi iskreno srečna. Ker ne znata lagat. In ne znata obračat ljudi. Znata samo biti to,kar sta. In to je vse,kar si lahko želim od njiju. In ko me vlečeta ven iz teme in blaznosti,ko me vleče svilnata dlaka med prsti ven iz žalosti in ko se zbudim v ta svet,sem lahko tudi jaz srečna,da se zbujam ob dveh bitjih,ki sta več kot to. Smešno-za koga sigurno,zame ne. Zame-resnica. Intima. Jaz in onadva. Mi. Nekateri razumejo...
Rada ju imam. Ne,več kot rada ju imam. Tega sem sposobna,a samo pri njiju. Sta del mene. Del mojega življenja. Sta življenje v vseh čudovitih barvah in odtenkih. Sta življenje v njegovem svetlem pomenu.
In onadva...ne vem...vesta. Vesta tudi,da jaz vem. Da vem,da bo, dokler imam njiju vse v redu. In da bom že nekako. In da bomo že nekako. Da bomo mi že nekako pregurali skozi tele težave. In da se mi ni treba bat samote. In da se mi ni treba bat,da bom ostala brez vsega,kar je vrednega na tem svetu. Ker bom vedno imela njiju. In onadva bosta vedno imela mene.
Vedno!

prijateljstva

Kaj je s prijateljstvi? Kaj je s prijatelji? Kdo so prijatelji? In kaj so prijateljstva?
Imamo sploh kdaj resnične prijatelje? Tiste nesebične,polne ljubezni in odpuščanja,ko počnemo take bedarije,da bi se nas še mama odrekla?
Rada sklepam prijateljstva...ker...no,ker so fajn!
Ker se lahko pogovoriš,ker se lahko nasmejiš,ker se lahko zjokaš.
Ker lahko sediš pred tevejem in samo gledaš. In ker je še tako beden film zanimiv,če imaš zraven prijatelja. Ker je še tako beden lajf zanimiv,če je prijatelj zraven. Pa tudi,če je beden prijatelj.
Ker...resnica je,da so prijatelji samo ljudje,kot mi. In ki zajebejo,tako kot mi. In ki prizadanejo v dno srca. In ki ti otežujejo življenje,samo če jim dovoliš.
Ker...je prijateljstev več vrst.
Ena so po principu daj-dam,druga so parazitska,tretja so samo znanstva.
Ampak ne vemo kaj so,dokler se ne končajo. Šele, ko se končajo, vemo kaj so bila. In kaj je bil naš prijatelj. Pa če se končajo zdaj,jutri,po koncu šole,faksa,službe,po selitvi,pri selitvi,na smrtni postelji. Šele takrat vemo.
Rada imam svoje prijatelje. In za njih bi naredila marsikaj. Ob tem pričakujem enako nazaj. Pa ne tega,da bi zame naredili marsikaj,ampak to,da zame naredijo to,kar sem jaz za njih. Preprost odnos,pravzaprav. Niti ne. It's a tricky one.
Zakaj?
Ker sem jaz v pripravljenosti ves dan-pa ne samo za prijatelje. Tudi za ostale. Ker razumem.
In ker oni ne. Ker so samo ljudje in ker so preveč sebični zame. Zame se take stvari pokvarijo. Me ne zanimajo. Me užalostijo.
Se trudim,se razdajam,se pogovarjam,pomagam,svetujem. Kaj dobim nazaj? Nazaj dobim...trud,ko se jim da. Pa ne pri vseh,da ne bo pomote. Pri nekomu pa.
In tista oseba...uuuuf,tista oseba me še zdaj dvigne v luft,če samo pomislim nanjo. Ampak ker odpuščam(a ne pozabljam) in ker nisem oseba,ki bi razdirala odnose,ostajam.
Čeprav samo na videz. Še vedno imam možnost,da to osebo spravim iz življenja.
Vedno imam to možnost,čeprav so zdaj najini življenji malo preveč prepleteni,da bi bilo to možno brez krutosti. Ampak...no,čas bo pokazal, če je bilo vredno. Če je vredno.
Ko se bo čas iztekel,potem bom videla.
Sem spet nasedla? Sem se zmotila? Ali sem imela prav,da sem počakala?
Bomo videli.
Prijateljstva še zdaleč niso tako nedolžna,kot si misli marsikdo. Prava prijateljstva so prav tako zahtevna kot romantične veze. Čeprav naj ne bi bila. Ampak redka so,ki niso taka. Prava prijateljstva zahtevajo pozornost,pripravljenost,pomoč,trud,spoštovanje,uvidevnost,ljubezen,srčnost,pogum...Zahtevajo nas vse. Nas cele. In odnosi,kjer se obe osebi trudita,še niso zagotovljeno uspešni.
Ampak brez njih ne moremo. Rabimo jih. Hočemo jih,tudi ko jih sovražimo in preziramo. Ker so sebična. Ker so sebični oni...in mi. Ker...ko naredimo nekaj za prijatelja,naredimo to za prijateljstvo-torej naredimo to zase.
Nisem izgubila vere-ne se ustrašit :) Samo spoznavam realnost,katere podoba se še ni čisto jasno oblikovala v meni.
Ko se bo...takrat bom vedela. In mi bo lažje.
Vsi občutki...

včasih

Včasih sem bila druga oseba. In še vedno jaz. Včasih sem pisala pesmi,ker sem samo tako lahko izrazila sebe,ko me nihče ni poznal. Včasih sem zidala zid okoli sebe,da me nihče ni mogel spoznati. Zato,ker ni bilo lepo-vsaj tako sem mislila. Preprosto se še sama nisem razumela,kaj šele da bi me drugi. Včasih sem se obremenjevala s stvarmi,ki so mi danes postranskega pomena. Prizadele so me besede,izrečene na ulici. Na ulicah. Ker ni nikjer drugače. Ker je povsod isto. Ker so ljudje povsod isti. Ker so primitivci povsod. Ker si ti,kjerkoli že si,še vedno samo in edino ti. In svet se ne spreminja,doker si ti ti.
Včasih me je jeza,ki se je mešala z žalostjo,držala pokonci. Nerazumljenost,bes,solze,tema.
Redki so me poznali tako...a taka sem bila. Taka sem še zdaj...a le v manjši meri.
Sprašujem se kako sem zdržala? Kaj me je vleklo ven iz teme?
Nekaj nerazložljivega. Neka svetla pikica,ki je metala šibko luč name in me opominjala,da vse slabo enkrat mine-tako kot dobro. Nekaj,kar je iz mene napravilo neustavljivega pesimista,ki je po potrebi tudi optimist ;)
Nekaj,kar je oblikovalo moj značaj in me prisililo,da sem šla naprej.
Čeprav je zmanjkalo moči-trikrat. In sem šla naprej-vseeno.
Zamenjali so se prijatelji,zamenjala so se okolja,zamenjala se je družina,zamenjala sem se jaz. A samo del mene...drugi deli so se na novo oblikovali. So na novo zrastli.
In še rastejo...in še bodo.
In vse bo še v redu.
To si velja zapomnit-kadarkoli,kjerkoli in ne glede na karkoli:
Vse bo še v redu...

moje...samo moje...

A veste,ko dobite občutek,da vam nekaj manjka?
Ga poznate? Ga dobite kdaj? Kakšen se vam zdi? Obupen? Čuden? Zanimiv? Frustrirajoč? Vas spravlja ob živce? Vam uniči skoraj vse možnosti uživanja? Začutite neustavljivo potrebo po tem,da bi ga že enkrat utišali,pa ne veste kako?
Pri meni zgleda tako kot vse skupaj zgoraj našteto.
In zakaj vam to razlagam?
Zato,da vam vsaj približno lahko povem zakaj imamo doma štiri pse...zakaj imam jaz dva...zakaj se z njima tlačim v malem micenem podnajemniškem stanovanju...zakaj študiram in se zraven še ukvarjam z njima...zakaj ju prevažam povsod okoli kamorkoli grem...
Da boste vedeli zakaj tako zelo izrazito nešporten in antigibajoč človek kot sem jaz,na dan preživi tudi čez osem ur zunaj in uživa vsako stotinko sekunde tega časa.
Boste rekli,da sem nora. So rekli,da sem nora. Kaj si jemljem psa,ko pa še zase nimam ne denarja,niti časa. Pa so rekli spet,da sem nora,ko sem vzela še enega. Da kako bom,študentka kakršna sem,še imela dva psa in skrbela z njiju. Da sem zmešana.
Naj imam raje denar zase in čas zase. Naj si ne nakopljem take odgovornosti;naj uživam dokler lahko;da bo ta take stvari še dosti časa. Ampak roko na srce,to mi govorijo že od 15. leta.
To pa zato,ker ne razumejo. Ker ne razumejo mojega občutka.
Torej:
to,da sem se odločila za življenje z dvema psoma,niti ni bilo vprašanje. Nikoli. Vedno sem vedela,da ko bom imela pogoje,pa naj bodo še tako šibki,bom uresničila svojo željo. In sem tudi jo. Nikomur nisem razlagala,nikogar nisem spraševala-prvič v življenju. In sem to naredila.
V prvem letniku se je ta občutek razrastel v globine mojega tkiva in misli...in ni bilo več za zdržat. MORAM imeti psa. Ne hrčka,ne mačke,ne ribe,ne želve(to imam namreč že doma),ampak PSA!
In sem jo dobila...mojo malo miceno Gajo. Mojo tečnobico... Malo osebico,ki mi je stala ob strani v najhujših dnevih mojega življenja. Srčkanega malega psička,ki je vse prej kot to. Rahlo paranoična kot jaz. Ki menja razpoloženja tako kot jaz. Ki ima svoje načine,da pride do tega kar želi-tako kot jaz. Ampak ne čisto jaz.
Stisne se k meni ponoči...in zaspi...in skupaj sanjava. In ko se zjutraj zbudiva,še kar sanjava. To počneva že slabi dve leti. Včasih imava more,ampak sanjava še naprej.
Gaja je naporno malo bitjece,a če jo poznaš kot jo poznam jaz,te očara s svojo neodvisnostjo,s svojim all-or-nothing pristopom,s svojimi toplimi učki,s svojim enkratnim občutkom za čas kdaj je treba skočit v naročje in te preljubčkat do onemoglosti. Moja Gaja...o njej bi lahko pisala cele strani,veste? Seveda veste. In tudi bom ;)
Drugi letnik...en kup enega dogajanja...
Spet občutek+občutek,da Gaja potrebuje družbo. +moja želja po močnem,črnem psu...
Pa smo šli spet čez vse procedure. In me je zaneslo v zavetišče. Prišla sem si pogledat druga dva psa-oba bull mixa. No,Snif je kar pitbul-in to tak taprav,ki je imel to nesrečo,da je imel blesavega lastnika,ki ga je spremenil v nekaj,kar mu sedaj otežuje pot v topel dom...Ampak o mojem ljubem Snifu drugič.
Pridem v zavetišče. Psi lajajo. Iščem moji dve izbiri. Ampak pogled ne seže dlje od njega. Od mojega sanjskega psa. Zame je bilo konec. Čas se je ustavil. Čas še kar stoji.
Paxx...moje srce,moje sonce,moj,samo moj.
Ne samo,da je bil črn in močen. Ne samo,da ima karakter,ki bi topil ledenike. Ne samo,da je točno vse,kar sem si kadarkoli želela. Ne. On je povrhu vsega še nekaj najbolj prijaznega na tem svetu. In je tak kot jaz. Na videz večini grozen,ko pa ga spoznajo,pa ne morejo verjet,da so se ga kdaj bali. In ga želijo še spoznavat. In jim dovoli,ker ve,da so ljudje čudne beštje,ki jim je treba odpuščat,ko se motijo in te prizadanejo...
Njegova privrženost meni...njegov način izražanja...oooo,dragi moji-o tem boste še brali. To vam lahko zagotovim.
Paxx in Gaja sta jaz. Sta vse kar jaz sem. Gaja je en del mene in Paxx je drug del mene. Se vam zdim rahlo neuravnovešena? Deal with it ;) Ker je res.
To bodo razumeli ljudje kot sem jaz. Tisti,ki pa tega ne morejo razumet,pa bodo razumeli,če se bodo le potrudili.
Dejstvo je,da smo srečni. Paxx,Gaja in jaz. Kjerkoli že smo,smo srečni,samo da smo skupaj. Pa če smo v dežju,nevihti ali sončku. In jaz sem srečna,ker sem z njima lahko vedno-v dežju,nevihti ali sončku. Ker po napornem dnevu,tednu,mesecu preživljanja ljudi,ki me razočarajo in prizadanejo in situacij,ki izčrpavajo,vedno uspeta zalizat rane,prilimat tisti bedasti nasmešek na usta in v misli vsadit neustavljiv optimizem in zavest,da bo še vse v redu.
Ker sta moja. In jaz sem njuna.