včasih

Včasih sem bila druga oseba. In še vedno jaz. Včasih sem pisala pesmi,ker sem samo tako lahko izrazila sebe,ko me nihče ni poznal. Včasih sem zidala zid okoli sebe,da me nihče ni mogel spoznati. Zato,ker ni bilo lepo-vsaj tako sem mislila. Preprosto se še sama nisem razumela,kaj šele da bi me drugi. Včasih sem se obremenjevala s stvarmi,ki so mi danes postranskega pomena. Prizadele so me besede,izrečene na ulici. Na ulicah. Ker ni nikjer drugače. Ker je povsod isto. Ker so ljudje povsod isti. Ker so primitivci povsod. Ker si ti,kjerkoli že si,še vedno samo in edino ti. In svet se ne spreminja,doker si ti ti.
Včasih me je jeza,ki se je mešala z žalostjo,držala pokonci. Nerazumljenost,bes,solze,tema.
Redki so me poznali tako...a taka sem bila. Taka sem še zdaj...a le v manjši meri.
Sprašujem se kako sem zdržala? Kaj me je vleklo ven iz teme?
Nekaj nerazložljivega. Neka svetla pikica,ki je metala šibko luč name in me opominjala,da vse slabo enkrat mine-tako kot dobro. Nekaj,kar je iz mene napravilo neustavljivega pesimista,ki je po potrebi tudi optimist ;)
Nekaj,kar je oblikovalo moj značaj in me prisililo,da sem šla naprej.
Čeprav je zmanjkalo moči-trikrat. In sem šla naprej-vseeno.
Zamenjali so se prijatelji,zamenjala so se okolja,zamenjala se je družina,zamenjala sem se jaz. A samo del mene...drugi deli so se na novo oblikovali. So na novo zrastli.
In še rastejo...in še bodo.
In vse bo še v redu.
To si velja zapomnit-kadarkoli,kjerkoli in ne glede na karkoli:
Vse bo še v redu...