naj le pada...

Zjutraj se zbudiš in še preden odpreš oči, ga začutiš. Začutiš kapljice in slišiš zvok...pada...ena za drugo padajo na tla. Na strehe, na okna, na avte, na travo, na drevesa, na rože...kar padajo in ne nehajo. Zato so ustvarjene...da padajo. In ustvarjajo čudovit zvok, ki ti pove, da je zunaj vse mirno in da vse počiva.ž

Dež...voda...nekaj, kar lahko slišiš, vohaš, čutiš, vidiš.

Vstaneš in odpreš okno. In vidiš. Nebo, ki žari v odtenkih sive in modre. Oblaki se podijo čez nebo in izlivajo vso napetost tega sveta. Tega dneva. In brezbarvne kapljice, ki močijo tla.
Stopiš ven...razpreš roke in pustiš, da padajo nate. Prijeten občutek. Kapljica za kapljico ti moči kožo. Pada na roke, obraz...osvežujoče.
Poživljajoče.
Namesto jutranje kave-jutranji sprehod po rahlem dežju, ki nikamor noče, ampak vseeno pride povsod. Tudi v dušo. Z njim pride mir in harmonija.
Umirjenost.
Čustva se ob dežju umirijo in se pripravijo na prihajajoče izzive. Vonj mokrih dreves in mokre zemlje vzbuja občutek pripadnosti.
In večnosti. Lesketajoče se kapljice na listih, ki igrivo padajo na podrast...-
Veselje.
Igra.
Svežina.

Rada imam dež :)
Po dežju nekaj časa izgleda vse novo...
Novi začetki...to potrebujemo.