Končno pomirjena z odločitvijo, da pustim za sabo prejšnje življenje in si privoščim novega, boljšega :D
Ko se stvari končajo...se končajo...nima smisla reševati utopljencev...nima smisla jokati in obujati spominov. Ker ne pomaga. Ker ne pomeni nič.
Kar je bilo, je bilo- naj ostane tam, kjer je- v preteklosti.
Ko odhajam, požigam mostove. Nihče ne more več prit za mano in tudi, če mene slučajno zamika (kar me nikoli ne), da bi šla nazaj, ne morem. Most je požgan in med nami je samo še en velik prepad.
V prepad pa veste, da nima smisla stopat...ker padeš...in se ne pobereš.
Zato je najbolje, da ostanemo vsak na svojem bregu in ne poskušamo prit drug do drugega.
Spomini...ki to niso. Sreča preteklosti...ki to ni. Občutek pripadnosti, ki to ni bil. Občutek varnosti, ki je bil zlagan. In na koncu- čudovit občutek zaupanja, ki ga nikoli pravzaprav ni bilo.
Izdajstvo ne boli več. Niti ne sprošča jeze. Preprosto ne zbuja nobenega občutka in nobenega čustva več.
Nič. Prazno. Vseeno je... Prepozno za opravičila. Prepozno za krpanje lukenj. Prepozno za šivanje ran.
Vse to sem pustila za sabo in ne gane me več. To nisem več jaz in se me ne tiče več.
Nič več me ne povezuje s preteklostjo in neobremenjena delam prve korakce po novem, svežem, sijočem življenju.
Vrgla sem se in letim...
Wish me luck :D
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar