Ga poznate? Ga dobite kdaj? Kakšen se vam zdi? Obupen? Čuden? Zanimiv? Frustrirajoč? Vas spravlja ob živce? Vam uniči skoraj vse možnosti uživanja? Začutite neustavljivo potrebo po tem,da bi ga že enkrat utišali,pa ne veste kako?
Pri meni zgleda tako kot vse skupaj zgoraj našteto.
In zakaj vam to razlagam?
Zato,da vam vsaj približno lahko povem zakaj imamo doma štiri pse...zakaj imam jaz dva...zakaj se z njima tlačim v malem micenem podnajemniškem stanovanju...zakaj študiram in se zraven še ukvarjam z njima...zakaj ju prevažam povsod okoli kamorkoli grem...
Da boste vedeli zakaj tako zelo izrazito nešporten in antigibajoč človek kot sem jaz,na dan preživi tudi čez osem ur zunaj in uživa vsako stotinko sekunde tega časa.
Boste rekli,da sem nora. So rekli,da sem nora. Kaj si jemljem psa,ko pa še zase nimam ne denarja,niti časa. Pa so rekli spet,da sem nora,ko sem vzela še enega. Da kako bom,študentka kakršna sem,še imela dva psa in skrbela z njiju. Da sem zmešana.
Naj imam raje denar zase in čas zase. Naj si ne nakopljem take odgovornosti;naj uživam dokler lahko;da bo ta take stvari še dosti časa. Ampak roko na srce,to mi govorijo že od 15. leta.
To pa zato,ker ne razumejo. Ker ne razumejo mojega občutka.
Torej:
to,da sem se odločila za življenje z dvema psoma,niti ni bilo vprašanje. Nikoli. Vedno sem vedela,da ko bom imela pogoje,pa naj bodo še tako šibki,bom uresničila svojo željo. In sem tudi jo. Nikomur nisem razlagala,nikogar nisem spraševala-prvič v življenju. In sem to naredila.
V prvem letniku se je ta občutek razrastel v globine mojega tkiva in misli...in ni bilo več za zdržat. MORAM imeti psa. Ne hrčka,ne mačke,ne ribe,ne želve(to imam namreč že doma),ampak PSA!
In sem jo dobila...mojo malo miceno Gajo. Mojo tečnobico... Malo osebico,ki mi je stala ob strani v najhujših dnevih mojega življenja. Srčkanega malega psička,ki je vse prej kot to. Rahlo paranoična kot jaz. Ki menja razpoloženja tako kot jaz. Ki ima svoje načine,da pride do tega kar želi-tako kot jaz. Ampak ne čisto jaz.
Stisne se k meni ponoči...in zaspi...in skupaj sanjava. In ko se zjutraj zbudiva,še kar sanjava. To počneva že slabi dve leti. Včasih imava more,ampak sanjava še naprej.
Gaja je naporno malo bitjece,a če jo poznaš kot jo poznam jaz,te očara s svojo neodvisnostjo,s svojim all-or-nothing pristopom,s svojimi toplimi učki,s svojim enkratnim občutkom za čas kdaj je treba skočit v naročje in te preljubčkat do onemoglosti. Moja Gaja...o njej bi lahko pisala cele strani,veste? Seveda veste. In tudi bom ;)
Drugi letnik...en kup enega dogajanja...
Spet občutek+občutek,da Gaja potrebuje družbo. +moja želja po močnem,črnem psu...
Pa smo šli spet čez vse procedure. In me je zaneslo v zavetišče. Prišla sem si pogledat druga dva psa-oba bull mixa. No,Snif je kar pitbul-in to tak taprav,ki je imel to nesrečo,da je imel blesavega lastnika,ki ga je spremenil v nekaj,kar mu sedaj otežuje pot v topel dom...Ampak o mojem ljubem Snifu drugič.
Pridem v zavetišče. Psi lajajo. Iščem moji dve izbiri. Ampak pogled ne seže dlje od njega. Od mojega sanjskega psa. Zame je bilo konec. Čas se je ustavil. Čas še kar stoji.
Paxx...moje srce,moje sonce,moj,samo moj.
Ne samo,da je bil črn in močen. Ne samo,da ima karakter,ki bi topil ledenike. Ne samo,da je točno vse,kar sem si kadarkoli želela. Ne. On je povrhu vsega še nekaj najbolj prijaznega na tem svetu. In je tak kot jaz. Na videz večini grozen,ko pa ga spoznajo,pa ne morejo verjet,da so se ga kdaj bali. In ga želijo še spoznavat. In jim dovoli,ker ve,da so ljudje čudne beštje,ki jim je treba odpuščat,ko se motijo in te prizadanejo...
Njegova privrženost meni...njegov način izražanja...oooo,dragi moji-o tem boste še brali. To vam lahko zagotovim.
Paxx in Gaja sta jaz. Sta vse kar jaz sem. Gaja je en del mene in Paxx je drug del mene. Se vam zdim rahlo neuravnovešena? Deal with it ;) Ker je res.
To bodo razumeli ljudje kot sem jaz. Tisti,ki pa tega ne morejo razumet,pa bodo razumeli,če se bodo le potrudili.
Dejstvo je,da smo srečni. Paxx,Gaja in jaz. Kjerkoli že smo,smo srečni,samo da smo skupaj. Pa če smo v dežju,nevihti ali sončku. In jaz sem srečna,ker sem z njima lahko vedno-v dežju,nevihti ali sončku. Ker po napornem dnevu,tednu,mesecu preživljanja ljudi,ki me razočarajo in prizadanejo in situacij,ki izčrpavajo,vedno uspeta zalizat rane,prilimat tisti bedasti nasmešek na usta in v misli vsadit neustavljiv optimizem in zavest,da bo še vse v redu.
Ker sta moja. In jaz sem njuna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar