Kakšen človek moraš biti? :)

Srečen je dan, ko ugotoviš, da si se odločil prav.
Srečen je dan, ko se ti k tebi primaje pijana oseba, ki ti bluzi v tri krasne o sebi, tebi pa gre po glavi samo melodija pesmi: Sun is shining,wheather is sweet, yeah...
Srečen je dan, ko vidiš, da te ljudje ne motijo več in še bolj srečen je, ko se zaveš, da je žalostno.
Ko pomisliš, kako malo se ljudje cenijo, in kako sploh ne pomislijo, da bi ohranili košček dostojanstva, ko bruhajo iz sebe pijanske besede in delajo budalo iz sebe.
Srečen si, ker veš, da se tako nizko še nikoli nisi spustil. In da se tudi nikoli ne boš...
Ker veš, da je to skrajno odvratno in da narediš tako več škode kot koristi.
Ker veš, da si zapreš možnosti in da bi tako zbujal pri ljudje pomilovanje in gnus, ne pa razumevanja oz.karkoli že pač pričakuješ. In pomilovanje in gnus sta dve občutji, ki v človeku ostaneta... Ki se pojavljata vsakič, ko pomisli na osebo, ki mu jih je vzbudila. Ampak ne veš...ko se spuščaš v brezzvezne debate, ki nimajo smisla in med tem samega sebe tlačiš v drek in delaš še večjega kretena iz sebe, predvidevam, da se sam sebi zdiš blazno pameten :)
Jok, brate- nisi :)
Pity is what we feel...ljudje brez notranjih meja, ki jim je smisel življenja potrditev drugih. Ki niso sposobni delovat sami in ki se jim zdi, da je svet naperjen proti njim. Ljudje, ki nimajo lastne identitete. Ljudje, ki se te oprimejo in pričakujejo, da boš njihova bergla. Ljudje, ki so oh in sploh, dokler so sposobni igrat in od tebe vlečt, kar potrebujejo. Ljudje, ki jim ustreza življenje v mali čredici, ki jim mora dajat zavetje, varnost in potrditev. Ljudje, ki se jim zdi, da se mora svet ustavit, ko se njim ne da več in ko njim ne paše več. Ljudje, ki se mečejo po trepalnicah, ko se to ne zgodi.
Kakšni ljudje so to?
Žalostni...predvsem žalostni...