prijateljstva

Kaj je s prijateljstvi? Kaj je s prijatelji? Kdo so prijatelji? In kaj so prijateljstva?
Imamo sploh kdaj resnične prijatelje? Tiste nesebične,polne ljubezni in odpuščanja,ko počnemo take bedarije,da bi se nas še mama odrekla?
Rada sklepam prijateljstva...ker...no,ker so fajn!
Ker se lahko pogovoriš,ker se lahko nasmejiš,ker se lahko zjokaš.
Ker lahko sediš pred tevejem in samo gledaš. In ker je še tako beden film zanimiv,če imaš zraven prijatelja. Ker je še tako beden lajf zanimiv,če je prijatelj zraven. Pa tudi,če je beden prijatelj.
Ker...resnica je,da so prijatelji samo ljudje,kot mi. In ki zajebejo,tako kot mi. In ki prizadanejo v dno srca. In ki ti otežujejo življenje,samo če jim dovoliš.
Ker...je prijateljstev več vrst.
Ena so po principu daj-dam,druga so parazitska,tretja so samo znanstva.
Ampak ne vemo kaj so,dokler se ne končajo. Šele, ko se končajo, vemo kaj so bila. In kaj je bil naš prijatelj. Pa če se končajo zdaj,jutri,po koncu šole,faksa,službe,po selitvi,pri selitvi,na smrtni postelji. Šele takrat vemo.
Rada imam svoje prijatelje. In za njih bi naredila marsikaj. Ob tem pričakujem enako nazaj. Pa ne tega,da bi zame naredili marsikaj,ampak to,da zame naredijo to,kar sem jaz za njih. Preprost odnos,pravzaprav. Niti ne. It's a tricky one.
Zakaj?
Ker sem jaz v pripravljenosti ves dan-pa ne samo za prijatelje. Tudi za ostale. Ker razumem.
In ker oni ne. Ker so samo ljudje in ker so preveč sebični zame. Zame se take stvari pokvarijo. Me ne zanimajo. Me užalostijo.
Se trudim,se razdajam,se pogovarjam,pomagam,svetujem. Kaj dobim nazaj? Nazaj dobim...trud,ko se jim da. Pa ne pri vseh,da ne bo pomote. Pri nekomu pa.
In tista oseba...uuuuf,tista oseba me še zdaj dvigne v luft,če samo pomislim nanjo. Ampak ker odpuščam(a ne pozabljam) in ker nisem oseba,ki bi razdirala odnose,ostajam.
Čeprav samo na videz. Še vedno imam možnost,da to osebo spravim iz življenja.
Vedno imam to možnost,čeprav so zdaj najini življenji malo preveč prepleteni,da bi bilo to možno brez krutosti. Ampak...no,čas bo pokazal, če je bilo vredno. Če je vredno.
Ko se bo čas iztekel,potem bom videla.
Sem spet nasedla? Sem se zmotila? Ali sem imela prav,da sem počakala?
Bomo videli.
Prijateljstva še zdaleč niso tako nedolžna,kot si misli marsikdo. Prava prijateljstva so prav tako zahtevna kot romantične veze. Čeprav naj ne bi bila. Ampak redka so,ki niso taka. Prava prijateljstva zahtevajo pozornost,pripravljenost,pomoč,trud,spoštovanje,uvidevnost,ljubezen,srčnost,pogum...Zahtevajo nas vse. Nas cele. In odnosi,kjer se obe osebi trudita,še niso zagotovljeno uspešni.
Ampak brez njih ne moremo. Rabimo jih. Hočemo jih,tudi ko jih sovražimo in preziramo. Ker so sebična. Ker so sebični oni...in mi. Ker...ko naredimo nekaj za prijatelja,naredimo to za prijateljstvo-torej naredimo to zase.
Nisem izgubila vere-ne se ustrašit :) Samo spoznavam realnost,katere podoba se še ni čisto jasno oblikovala v meni.
Ko se bo...takrat bom vedela. In mi bo lažje.
Vsi občutki...