Vroče...in toplo :)

Povem vam...tale vročina ubija...ko se potepaš okoli in spoznavaš nove kraje oz.gledaš nove kraje in uživaš z novimi ljudmi, včasih pozabiš na vročino...ker je toliko novega in toliko lepega, da te preprosto ne gane.
Ampak, ko dobiš priložnost, da malo zajameš sapo, te šokirajo temperature.
Ne maram poletja. No, ne da ga ne maram, samo ne maram vročine. Pravzaprav sovražim vročino!
Nič ne rečem na nekaj stopinj preko 20, ampak preko 30?! A je to sploh še normalno?
Ko prilezejo temperature do te točke, je mojega potrpljenja konec! Resnično.
Ven ne moreš, ker je asvalt vroč. Na travi ne moreš ležat, ker sonce žge in te opeče v dveh minutah, da ne omenjam, da niti brat ne moreš, ker se bele strani knjige čisto preveč bleščijo in ni očal na svetu, ki bi omilile ta lesk!
Na sprehod ne moreš, ker vsaka aktivnost še dodatno segreje telo, telo pa se trudi ohlajat in čeprav tega ne more storit, vseeno željno pričakuje kako sapico, ki bi mu malo pomagala.
Pa je ni. Ker je poletje...in zato nisem tako zelo navdušena nad njim.
Pogrešam dneve, ko si greš lahko normalno v kratki majci ven in ne doživiš toplotnega udara, ko greš po mleko do trgovine.
Pogrešam dneve, ko ti na kraj pameti ne pade, da bi prižgal klimo v avtu in ko dejansko uživaš v tem, da niti oken ni potrebno odpret med vožjo.
Pogrešam dneve, ko se začne mračit pred pol deseto in je ob desetih že prijetno sveže...
Še bolj pa pogrešam dneve, ko bela odeja prekriva vse okoli tebe. In je vse tiho...in spokojno.
Ko primeš sneg v roke in čutiš, kako se topi in kako kaplja. Ko imaš roke cele premražene in šibneš v hišo, da bi se malo pogrel. In kako zaščemi, ko jih daš pod toplo vodo...
Ko imaš lahko na sebi bundo ali jakno in ko dihaš, ti grejo oblački iz ust...
Pogrešam zimo....

Kakšen človek moraš biti? :)

Srečen je dan, ko ugotoviš, da si se odločil prav.
Srečen je dan, ko se ti k tebi primaje pijana oseba, ki ti bluzi v tri krasne o sebi, tebi pa gre po glavi samo melodija pesmi: Sun is shining,wheather is sweet, yeah...
Srečen je dan, ko vidiš, da te ljudje ne motijo več in še bolj srečen je, ko se zaveš, da je žalostno.
Ko pomisliš, kako malo se ljudje cenijo, in kako sploh ne pomislijo, da bi ohranili košček dostojanstva, ko bruhajo iz sebe pijanske besede in delajo budalo iz sebe.
Srečen si, ker veš, da se tako nizko še nikoli nisi spustil. In da se tudi nikoli ne boš...
Ker veš, da je to skrajno odvratno in da narediš tako več škode kot koristi.
Ker veš, da si zapreš možnosti in da bi tako zbujal pri ljudje pomilovanje in gnus, ne pa razumevanja oz.karkoli že pač pričakuješ. In pomilovanje in gnus sta dve občutji, ki v človeku ostaneta... Ki se pojavljata vsakič, ko pomisli na osebo, ki mu jih je vzbudila. Ampak ne veš...ko se spuščaš v brezzvezne debate, ki nimajo smisla in med tem samega sebe tlačiš v drek in delaš še večjega kretena iz sebe, predvidevam, da se sam sebi zdiš blazno pameten :)
Jok, brate- nisi :)
Pity is what we feel...ljudje brez notranjih meja, ki jim je smisel življenja potrditev drugih. Ki niso sposobni delovat sami in ki se jim zdi, da je svet naperjen proti njim. Ljudje, ki nimajo lastne identitete. Ljudje, ki se te oprimejo in pričakujejo, da boš njihova bergla. Ljudje, ki so oh in sploh, dokler so sposobni igrat in od tebe vlečt, kar potrebujejo. Ljudje, ki jim ustreza življenje v mali čredici, ki jim mora dajat zavetje, varnost in potrditev. Ljudje, ki se jim zdi, da se mora svet ustavit, ko se njim ne da več in ko njim ne paše več. Ljudje, ki se mečejo po trepalnicah, ko se to ne zgodi.
Kakšni ljudje so to?
Žalostni...predvsem žalostni...

Sem, kar sem...

I am what I am
I am my own special creation
So come take a look
Give me the hook
Or the ovation
It's my world
That I want to have a little pride
My world
And it's not a place I have to hide in
Life's not worth a damn
Till I can say
I am what I am

I am what I am
I don't want praise I don't want pity
I bang my own drum
Some think it's noise I think it's pretty
And so what if I love each sparkle and each bangle
Why not see things from a different angle
Your life is a shame
Till you can shout out I am what I am


I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck
Sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a damn till you can shout out
I am what I am

I am what I am

I am what I am
And what I am needs no excuses
I deal my own deck sometimes the aces sometimes the deuces
It's one life and there's no return and no deposit
One life so it's time to open up your closet
Life's not worth a dam till you can shout out
I am what I am

burn dem bridges

Končno pomirjena z odločitvijo, da pustim za sabo prejšnje življenje in si privoščim novega, boljšega :D

Ko se stvari končajo...se končajo...nima smisla reševati utopljencev...nima smisla jokati in obujati spominov. Ker ne pomaga. Ker ne pomeni nič.
Kar je bilo, je bilo- naj ostane tam, kjer je- v preteklosti.

Ko odhajam, požigam mostove. Nihče ne more več prit za mano in tudi, če mene slučajno zamika (kar me nikoli ne), da bi šla nazaj, ne morem. Most je požgan in med nami je samo še en velik prepad.
V prepad pa veste, da nima smisla stopat...ker padeš...in se ne pobereš.

Zato je najbolje, da ostanemo vsak na svojem bregu in ne poskušamo prit drug do drugega.

Spomini...ki to niso. Sreča preteklosti...ki to ni. Občutek pripadnosti, ki to ni bil. Občutek varnosti, ki je bil zlagan. In na koncu- čudovit občutek zaupanja, ki ga nikoli pravzaprav ni bilo.
Izdajstvo ne boli več. Niti ne sprošča jeze. Preprosto ne zbuja nobenega občutka in nobenega čustva več.
Nič. Prazno. Vseeno je... Prepozno za opravičila. Prepozno za krpanje lukenj. Prepozno za šivanje ran.

Vse to sem pustila za sabo in ne gane me več. To nisem več jaz in se me ne tiče več.
Nič več me ne povezuje s preteklostjo in neobremenjena delam prve korakce po novem, svežem, sijočem življenju.
Vrgla sem se in letim...


Wish me luck :D

naj le pada...

Zjutraj se zbudiš in še preden odpreš oči, ga začutiš. Začutiš kapljice in slišiš zvok...pada...ena za drugo padajo na tla. Na strehe, na okna, na avte, na travo, na drevesa, na rože...kar padajo in ne nehajo. Zato so ustvarjene...da padajo. In ustvarjajo čudovit zvok, ki ti pove, da je zunaj vse mirno in da vse počiva.ž

Dež...voda...nekaj, kar lahko slišiš, vohaš, čutiš, vidiš.

Vstaneš in odpreš okno. In vidiš. Nebo, ki žari v odtenkih sive in modre. Oblaki se podijo čez nebo in izlivajo vso napetost tega sveta. Tega dneva. In brezbarvne kapljice, ki močijo tla.
Stopiš ven...razpreš roke in pustiš, da padajo nate. Prijeten občutek. Kapljica za kapljico ti moči kožo. Pada na roke, obraz...osvežujoče.
Poživljajoče.
Namesto jutranje kave-jutranji sprehod po rahlem dežju, ki nikamor noče, ampak vseeno pride povsod. Tudi v dušo. Z njim pride mir in harmonija.
Umirjenost.
Čustva se ob dežju umirijo in se pripravijo na prihajajoče izzive. Vonj mokrih dreves in mokre zemlje vzbuja občutek pripadnosti.
In večnosti. Lesketajoče se kapljice na listih, ki igrivo padajo na podrast...-
Veselje.
Igra.
Svežina.

Rada imam dež :)
Po dežju nekaj časa izgleda vse novo...
Novi začetki...to potrebujemo.